12. 5. 2016 – 13.00

Potegavščina in njena umetnost

Audio file

Pozdravljeni v prvih dnevnih novicah na Radiu Študent. Začenjamo z novico iz domačih logov. Rezultate včerajšnjih nogometnih tekem so na ustavnem sodišču danes dokončno razveljavili. Po zmagi Rudarja z dna lestvice nad borcem za prvaka iz Maribora so se obrvi množično namrščile. Po celodnevni preiskavi so našli dovolj dokazov, da so zaenkrat neimenovani nogometaši Maribora tekmo – v želji po končno vsaj dostojnem zaslužku – predali in prav tako prodali. Nekaterim grozi tudi vseživljenjska prepoved igranja nogometa, kar se je v Italiji že dogajalo. Novaković je provokativno komentiral, da ga je tako ali tako od nekdaj bolj zanimalo vrtnarstvo.

Poglejmo še na tuje. Borze v Kairu so danes doživele nov padec, in sicer zaradi odkritja več tisočih skritih palic zlata, izgubljenega v času vladavine kralja Moussa Moussa. Iz Timbuktuja poročajo, da ne gre za novo odkritje, saj so bile palice že v začetku namenjene v Mali in so si jih v Egiptu nelegalno prisvojili. Razmere na meji se zaostrujejo, o možnih žrtvah zaenkrat še ne poročajo.

Toliko o današnjih novicah. Vse, kar ste slišali v zadnji minuti, je bil popoln nateg. Povzemimo: nekaj konkretnih in točnih podatkov iz zgodovine ali bližnje preteklosti se je povezalo s skoraj verjetnimi povezavami, ki so senzacionalistično morda pritegnile vašo pozornost, še preden ste preverili ozadje. Legitimnost je določala sama forma medija in njegova vklopljenost v slovenski medijski prostor. Kot bi rekel Joey Skaggs, protagonist v torek predvajanega dokumentarca Umetnost potegavščine v Kinu Šiška in kot smo, nenazadnje, slišali že mnogokrat: “Ne verjemite vsemu, kar slišite”.

S prejšnjim stavkom bi današnjo recenzijo lahko skorajda zaključili, če bi ostali zgolj pri vtisu, ki nam ga je predvajani dokumentarec pustil. Pridodajmo še vzpostavitev kulta osebnosti in anekdot iz zgodovine ter slabe arhivske posnetke in paket bo popoln. Vendar temu ni popolnoma tako.

V današnji dobi informacij in venomernega preverjanja dejstev se prepogosto srečamo s prehitrim verjetjem in nasedanjem praznim marnjam. Vseskoznemu opozarjanju navkljub, predvsem pri mediju interneta, se zlahka zatakne pri osnovah teorije medijev. Nekdanji psi čuvaji informacij so ob pojavu interneta in vsesplošnemu dodajanju informacij na svetovni splet v resnici izgubili svoj pomen. Ob razširjeni mreži na socialnih omrežjih smo bili večkrat očividci neslanih šal ali včasih, čisto po domače, gluposti, ki jih samooklicani mnenjski vodje na le-teh objavljajo. Za kredibilnost informacij sicer garantirajo in se kot oprijemljivih virov nekateri radi oklepajo celo prijateljskih anekdot.

Umetnost potegavščine tako dobi nov smisel, za katerega bi sprva mislili, da ga je preživel že v devetdesetih letih preteklega stoletja. Ne verjemite vsemu, kar vidite, se tako na redni dnevni bazi v resnici odbija od ravno nasprotnega – verjamemo samo tistemu, kar vidimo.

Kljub temu, da si dokumentarni film, sestavljen iz posnetkov domače izdelave in kot že omenjeno slabih, sicer originalnih arhivskih posnetkov televizijskih postaj, zasluži to ime – si ga v kvalitativni luči vendarle ne predstavljamo kot umeščenega v katerega od programskih sklopov Festivala dokumentarnega filma. Sicer tekoča rdeča nit vsebine se dobro predstavi navkljub precej amaterski filmski formi.

Lik, okoli katerega se vrti zgodba, sliši na ime Joey Skaggs. Predstavljajte si Marka Breclja v veliko večjem družbenem prostoru, kjer ga mnogi ne bi prav hitro prepoznali po obrazu in ki bi svoje performanse nadgrajeval direktno s posredovanjem v medije in dobili boste – Joeya Skaggsa. Marsikomu morda že znana osebnost je svojo pot začela resnično subverzivno, ko se je v sedemdestih letih iz konvencionalnega slikarja prelevila v družbeno-kritično pojavo z ograniziranjem izleta hipijev v Queens ali postavljanjem vietnamske vasice v Central parku za časa vojne. Ko tudi to ni bilo dovolj in je bilo medijsko pokrivanje površno ter je govorilo le o umazanih tepiharjih, ki puščajo smeti, se je začela prava bitka s časopisi in televizijo. Hoja po robu je lahko zanimiva tudi, ko so stvari vsaj približno legalne in ob tem nihče ne utrpi škode. Razen površnih novinarjev, ki pa so namerno postavljeni na giljotino lastne neumnosti in naivnosti.

Kje je torej meja med satiro, cinizmom in osvetljevanjem pomankljivosti medija na eni in zavajanjem javnosti na drugi strani? Zagotovo je vmes mera zdrave pameti in predvidevanje splošne razgledanosti in znanja. Začetnemu dražljaju navkljub pa se zdi, da se samorefleksija s strani medijev, ki jo je Skaggs želel povzročiti, skorajda ni zgodila, morda v izjemno neopazni maniri. Pri tem so novinarji morda res najraje ubrali pot pozabe zaradi čim manjše škode v korist lastnega verjetja, lahko pa bi rekli tudi, da so bili Skaggsovi performansi zaradi manka tega dela pravzaprav neuspešni. Tu bi lahko postavili mejo med tem, kje se konča umetnost in začne resnična družbena moč informacij.

Vsebinsko pritegljiv in velikopotezen dokumentarec žal ne odkrije vseh, nekaterih še zanimivejših zgodb Joeya Skaggsa, ki so pisale njegovo življenje. Prav tako se nazadnje ne moremo popolnoma odločiti, ali sodi bolj med praktične šaljivce tipa Remi Gillard ali gre resnično za popoln izkoristek intermedijske umetnosti, ki je v osnovi dobro zastavljena, a je verjetno bolje funkcionirala v nekem že preživetem času.

Ko bi se Joey v Ljubljani na odru Kina Šiška prikazal kakšni dve ali tri desetletja prej, bi morda njegova subverzivna inovativnost lažje prišla do izraza. Leta 2016 pa ob vsakodnevnem bombardiranju z neresnicami, tudi ob pozornosti na polariziranje mnenj s strani spletnih iskalnikov, novosti in ne zgolj razvedrilnega nasmeška, zahtevni javnosti prikazuje že marsikaj drugega in bolj radikalnega. Naivnost ni termin, nastal v preteklem tednu, prav tako od tedaj ni publika, ki je kljub živemu nastopu protagonista v Ljubljani ostala le praznih ušes in še kar nadutih odgovorov.

Umetnost potegavščine nas je nasmejala in simpatično prikazala umetnost Joeya Skaggsa. Povlekel nas je tudi v eno od svojih zarot. Nič več dvoma kot prej, razen morda še večjega v Skaggsa samega, pa v nas niso pustili niti superlativi izprašanih prijateljev.

PiaN vam namesto dokumentarca v ogled raje priporočam Joeyevo spletno stran joeyskaggs.com. Pa lep pozdrav.

Leto izdaje
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.