Povezani v bolečini

Recenzija izdelka
18. 1. 2023 - 13.30
 / Kinobar

Pred štirimi leti so dvorano, v kateri Metropolitanski muzej v New Yorku skrbno varuje rimskoegipčanski dendurski tempelj, prvič onečastile prazne oranžne stekleničke za tablete in preplavili so jo protestni kriki: »Sto tisoč mrtvih!«, »Tempelj pohlepa!«, »Financirajte rehab!« in »Sackler, sramota!« Priimek farmacevtskih magnatov Sackler je še do decembra 2021 krasil zidove muzejskega krila, kjer hranijo egipčanski tempelj. Protestniki so zahtevali, da muzej ime družine Sackler odstrani, saj je kot lastnica podjetja Purdue Pharma, ki proizvaja opiodne protibolečinske tablete Oxycontin, v veliki meri odgovorna za opioidno krizo, ki desetka ameriško populacijo. 

Art-area 327
 / 3. 10. 2022
Ime Sackler je bilo dolgo bolj kot po povezavi s farmacevtsko industrijo poznano po podpori prestižnih umetnostnih institucij. Financirali so Guggenheim in Metropolitanski muzej v New Yorku, Portrait Gallery, Tate Modern, Victoria in Albert Museum v Londonu ter Louvre v Parizu. Na povezavo znamenitih filantropov in opioidne krize je pred približno petimi leti začela opozarjati tudi priznana fotografinja Nan Goldin, ki je ustanovila protestno skupino P.A.I.N., akronim za Prescription Addiction Intervention Now. Pod tem imenom so združeni ozdravljeni odvisniki, sorodniki preminulih in vsi, ki želijo opozoriti na ravnanje farmacevtskih magnatov, ki vodi v bolečino drugih.

Na letošnjem Beneškem filmskem festivalu je bil prvič prikazan dokumentarni film Vsa ta lepota in prelivanje krvi režiserke Laure Poitras, prejel pa je tudi zlatega leva za najboljši filmFilm prikazuje akcije skupine P.A.I.N.  proti družini Sackler, aktivizem pa preplete z življenjsko zgodbo Nan Goldin. Posnetke z mnogih protestov v različnih galerijah in intervjuje z raziskovalnimi novinarji, ki so pisali o družini Sackler, presekajo fotografije iz njenega otroštva in kasnejšega dela. Sprva imamo občutek, da gre za skoraj naključni presek aktivizma in življenja umetnice, z vsako minuto pa lažje medsebojno povežemo življenje in  prizadevanje za umik farmacevtskih magnatov iz sveta umetnosti.

Fotografija Nan Goldin je vedno beležila ljudi na margini – dregice poznih sedemdesetih v New Yorku, spolne delavke, levičarje v ZDA, geje, odvisnike, ljudi, ki so jo obkrožali. Film njeno umetniško pozicijo vzporeja z marginaliziranostjo prizadevanj za etično odgovornost v umetnostnem sistemu.P.A.I.N. je obrobna protestna skupina, protestov proti vplivnim Sacklerjem sprva nihče ni jemal resno. Pravzaprav se je opozarjanje na prisotnost družine Sackler, ki stoji za opioidno krizo, začelo izključno z Goldin. Tudi ta umetnica je bila po operaciji žrtev zasvojenosti z Oxycontinom, ki so ji ga predpisali v bolnišnici. Po bližnjem srečanju s smrtjo po prevelikem odmerku je začela objavljati svoje avtoportrete iz obdobja svoje odvisnosti od opioidov ob boku Sacklerjevega priimka na stenah pomembnih galerij, muzejev in univerz. A ni ostala le pri tem, začela je tudi pritiskati na galerije, kjer je le lahko. Predvsem tam, kjer so njene fotografije del stalnih zbirk.

To si je lahko privoščila, saj kljub svoji bližini z margino Goldin ni obrobna umetnica. Njene fotografije so del večine stalnih zbirk pomembnejših svetovnih muzejev. Svoj vpliv je tako lahko izkoristila za neposreden pritisk na umetnostne institucije. Film beleži pripravo in izvedbo protestnih akcij, trenutke zmage in porazov. Prvi uspeh, ki so ga protestniki dosegli, je predstavljala zaveza več institucij, da ne bodo več sprejemale denarja Sacklerjev. Prva ustanova, ki se je donacijam družine odpovedala, je bila londonska Portrait Gallery. Goldin jim je postavila ultimat: če bodo še naprej sprejemali denar od družine, odgovorne za vso bolečino, ki jo povzroča odvisnost od opioidov, pri njih ne bo razstavljala. Portrait Gallery so sledile mnoge institucije, stopnjevanje pritiska pa je privedlo tudi do opustitve omembe njihovega imena na stenah mnogih muzejev. Decembra 2021 je, kot zadnja večja institucija, njihovo ime umaknil tudi Metropolitanski muzej.

Zgodba skupine P.A.I.N. je tudi košček zgodbe o Nan Goldin. Njena fotografija je neposredno povezana z njenim osebnim življenjem in številnimi aktivističnimi gibanji, zato prikaz življenjske zgodbe obenem prikaže tudi njen opus. Film prikaz začne pri njenih umetniških začetkih, pri vključevanju v umetniško sceno v poznih sedemdesetih, prikaže kako je začela beležiti svoje prijatelje, intimne odnose in se fotografirati med seksom. A na vdor družbenega nasilja ni treba dolgo čakati. Ko se je po več letih razšla s svojim prvim resnejšim fantom, jo je pretepel. Zdrobil je kosti okoli vdolbin njenih oči. Fotografija posneta po tem, ko so jo odpustili iz bolnice, na kateri ima še sveže rane temno vijolične barve, zaključuje njeno knjigo Balada o spolni odvisnosti. Ko se je po incidentu iz Berlina vrnila v New York, je v epidemiji AIDS-a izgubila večino svojih prijateljev. Aktivno je sodelovala pri protestih, organizirala razstavo, na kateri so razstavljali izključno geji, s katero so želeli opozoriti na resnost od države pozabljene epidemije in beležila bolečino izgube svoje skupnosti. Opioidna kriza je ameriška novodobna epidemija AIDS-a. 

Vsa ta lepota in prelivanje krvi je film o sodobnem aktivizmu v umetniškem svetu, ki se je prelevil v ganljiv portret fotografinje, ki je s svojim beleženjem okolice vedno ujela trenutke svojega boja. Združitev podob in zgodb o bojih, v katerih je sodelovala, pa prebiranje pričevanj o tem, kako so se ob njenem izpostavljanju intimnopartnerskega nasilja opogumile in spregovorile tudi druge, podkrepi sporočilo filma, da lahko umetnost in delovanje umetnikov vpliva tudi na širši družbeni kontekst. 

Z združitvijo zgodbe o pretekli in sedanji bolečini film Vsa ta lepota in prelivanje krvi ustvari celosten narativ o življenju aktivistke in umetnice. Prikaže nam, kako lahko oseba na mestu moči doseže želen učinek, čeprav je tvegala, da jo bo umetnostni sistem izobčil. Goldin je stara devetinšestdeset let, uživa privilegije svetovno priznane umetnice. Vendar se v svojem prizadevanju za iskanje pravičnosti tistim, ki zaradi farmacevtskega lobija živijo v bolečini, ne predaja.

Vzporejanje preteklega umetniškega in aktivističnega dela Nan Goldin s trenutnim bojem v okviru skupine P.A.I.N. razgali bistvo tega, kar umetnico v boju za pravico vodi dalje. Verjame, da je umetnostni sistem lahko dostopen vsem in ni zgolj igrišče kulturnega kapitala bogatih ljudi, ki bogatijo na račun življenj drugih. Pokaže nam, da protest, čeprav se zdi le opozorilna gesta, ni nesmiseln. V primeru P.A.I.N. pa je bil protest povod za vrsto ukrepov, širše ozaveščanje in deloma celo za sodne odločitve, da mora družina Sackler v naslednjih letih prispevati vsaj šest milijard dolarjev v boju proti opioidni epidemiji. Filmski portret, ki je sicer precej klasičen dokumentarec, ujame maksimo, da je zasebno vedno politično. Politično pa lahko postane tisto, za kar se posameznik odloči izpostaviti.

 

Foto: Nan Goldin (Kinodvor)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

več kot 10krat ste napačno zapisali priimek umetnice. Pravilno je Goldin.

Najlepša hvala za opozorilo. Napako smo popravili in se zanjo opravičujemo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.