Prasica je zakon!

Recenzija izdelka
7. 4. 2022 - 13.30
 / Kinobar

Dragim obiskovalcem na spletu toplo priporočamo, da prispevek poslušajo!

 

Ahh, kurc … Dans nam res ni do pisanja oddaj. Navdiha nikjer, najemnina je visoka, svet gre v kurac pa še uizi se počutmo kot propalice, ki niso in ne bodo dosegle nič bistvenejšega v svojem življenju. Aha, ja, eter  – vi ste najbrž tu zato, da slišite naše cinične misli o novem filmu Tijane Zinajić, Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki ga je po scenariju Ize Strehar s kamero zajel Miloš Srdić in ki je na FSF-ju požel kar sedem vesen. No, ja … Kaj naj rečemo – film je ful kul, žirije se pri nagrajevanju niso zmotile in pejte si ga ob prvi priliki pogledat, ne bo vam žal. Ker če ste približno na isti valovni kot mi – kar gotovo ste, če nas slišite – se boste v filmu lahko našli in morda v svojem safru počutili ne več tako zelo sami.

Safral je Lenart.

 

 

 

Ne, ne, saj se samo hecamo – za razliko od Eve, protagonistke filma Prasica, moramo svojo službo dejansko jemati resno. Če je ne bi, bi nas namreč kot bi mignil katapultirali iz šestega nadstropja bloka štirinajst, naravnost v smrdljivo Ljubljanico, ako bi vreme dopuščalo tako natančno merjenje. Evo po drugi strani relativno boli kurac. Strankam v knjigarni, kjer dela, rutinsko in bolj ali manj direktno pri nakupu svetuje predvsem, naj odjebejo. Kljub temu pa so seveda za njeno porazno prodajno statistiko – najslabšo izmed statistik vseh zaposlenih – krive kar stranke same. A svoje službe v knjigarni vendarle ne sme pustiti, saj se sooča s težavami, zaradi katerih smo mi skoraj obupali še pred začetkom oddaje. Najemnino majhne sobice si namreč komaj privošči, medtem ko njena umetniška kariera zaradi splošnega safra in strahu pred zavrnitvijo stagnira. Njena zveza je definicija toksičnosti, za povrh vsega pa ji je telo zaradi diete ekstazija in đointov odvzelo poslednjo zanesljivo stvar v življenju – menstruacijo. Krivi so – seveda – vsi razen nje.

Evino prelaganje odgovornosti za svoje življenje se kaže predvsem v splošni nadrkanosti lika, iz katere izhaja večina komičnih situacij, ki poživijo ne tako zelo komično sporočilo filma. Film je pogosto tragikomičen – in ravno zato, ker uspe s pikrimi dialogi, izvrstno, naravno igro ter premeteno režijo iz gledalca pogosto spraviti smeh in ga ne povsem zamoriti, kontrira stereotipu, da je slovenski film tuga, ki se začne in konča s pogrebom. Denimo ko Eva svojemu zaročenemu jebaču Jakobu zaradi ljubosumja na njegovo bodočo ženo spizdi psa ali pa ko ji ta ista bodoča žena plača za »poziranje«, ki je bilo sprva zgolj izgovor, da ju ne zaloti med varanjem. Posredno ji torej plača za to, da ji hodi žgat bodočega moža … Hja.

Ampak zdaj se že nekoliko prehitevamo, saj dragi poslušalci seveda nimate pojma, whu-da-fak je jebač Jakob. No, naj vam predstavimo d’ squad – družbo likovnih umetnikov, ki ji jebač Jakob kot pravi alfa samec poveljuje. Vanjo sta vključeni Eva in njena BFF cimra Nina, ki – mimogrede – slika spolno prenosljive bolezni. Poleg dinamičnega dua zasafrane skoraj tridesetletnice in nad sifilisom fascinirane ekscentričarke so z nami še – hipurka, ki se pogovarja z rastlinami in slika barvitost vsakdana; šefica M’tka, ki na sestanke pripelje svoje otroke in je noseča; še nekaj drugih ljudi, ki nekoliko zapolnijo prostor in – comic relief gej v omari, ki bi s svojim patetično-prikupnim jecljanjem nasmešek na obraz narisal še samemu Vladimirju Putinu, če bi se ta usedel v ljubljanski Kinodvor, seveda.

Britje norcev na račun nemožatosti in šibke asertivnosti gej lika sicer na prvo žogo deluje nekoliko … No … Nekoliko sus, nekoliko sussy baka, kot bi se izrazili poslušalci iz generacije Z.  A Radio Študent presoja, daaaa ...

Drumroll

Prasica ni impostor! Gej lik v omari ni komičen, ker je gej, temveč je komičen zaradi svoje socialne nerodnosti in negotovosti. Ko mu denimo Jakob ukrade idejo, se ne zna zares postaviti zase in jecljajoče odvihra ven. V tem trenutku je komičen, a hkrati tragičen. Tragikomičen, pač. Enako kot Eva, ki pa svojo nemoč prekrije z glasnimi izpadi. Bistveno je, da se ne smejimo likom, temveč da se smejimo z njimi, saj v njihovih nerodnostih ali disfunkcionalnostih vsakdo lahko prepozna nekaj sebe. In ravno v tem postanejo iskreno relejtabl.

Razen jebača Jakoba, jebeš tega tipa. Jakob za razliko od ostalih dejansko je karikatura, saj v njegovem delovanju ni nič pristnega ali dobronamernega. Ni lik iz mesa in krvi, ampak dvodimenzionalni art jebač. Karikira arhetip buržujskega fulll dippp umetnika, ki pa mu pogled ne seže dlje od njegovega mejhnega, mehkega tička, kot ob neki priliki sam poimenuje svojega polžkastega prijatelja. S svojo umetnostjo v filmu razkrinkuje fašistični odnos do ženskega telesa, ker je to zdej fulll aktualno; medtem pa z vsemi ženskami v svojem življenju manipulira in jih izigrava – svojo bodočo ženičko za keš in protagonistko Evo za fuk.

Zdaj ko smo nekako predstavili narativne nastavke filma Prasica, bi se spodobilo, da vam povemo še, kako film izgleda, oziroma pomembneje – kako se gleda. Energične barvne montaže z udarno slovensko glasbo in vizualni humor, ki se pogosto ravna po sloganu:

Ugasn to škatlo

Torej po sloganu,  »ne povej, temveč pokaži«.  Z montažami in humorjem si film torej nastavlja ravno pravšnji tempo. Ti zabavni deli vedno nasledijo počasne, depresivne segmente. Recimo kmalu zatem, ko se Evina BFF v iskanju še neviđenih sevov sifilisa preseli v Berlin in je atmosfera še posebej tužna, nam razpoloženje razvedri nadvse zabavna montaža, v kateri se Eva in njen drugi moški cimer na melodijo Mari, življenje ni cvetoče polje konkretno zapohata s starima lezbijkama. Véliki plani zelene smotke in od smeha crkavajočih lezbičnih babic, ki sta potegnili vsaka zgolj po dva dima, na kultni glasbeni podlagi prispejo, še preden bi se tuga lahko začela vleči kot smrkelj po vročem asfaltu.

Radio Študent je res med zadnjimi, ki so se lotili pisanja o filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, a morda smo zato lahko vsaj med prvimi, ki prešlogajo, da se bo Prasica z leti uvrstila med slovenske filmske klasike. Je vrhunec linije narativnih filmov o stiskah mladih, ki se je gradila med Ne bom več luzerka in Polsestro, pri čemer vsi trije obravnavajo sodobne ženske v stanovanjski in splošni življenjski krizi. Prasica je od ostalih dveh pobrala najboljše – Prasica je Polsestra, ki te ne zamori v jedro bita in je Ne bom več luzerka, ki je resnično dobila zobe in namesto đointa vzela emdič.

Prasica je zakon, ker ima jajca – no, oziroma jajčnike! V svojem neopravičujočem predstavljanju neidealizirane ženske podobe je feministična; je pank in hkrati obrtniško dodelan filmski izdelek. Ko se protagonistka poščije na posteljo svojega jebača Jakoba in spizdi svojo sliko prodajalcu, ki ji je zanjo ponujal le drobiž, se dokončno emancipira – osvobodi se občutkov, da ni dovolj, spozna svojo vrednost, ki ji je inherentna ne glede na okolje – kar je nekako osrednje sporočilo filma. Po svojem odločnem in ne več pasivnem uporu spet dobi menstruacijo in lahko ponovno zaživi v zdravi, iskreni zvezi s svojim kul cimrom, s katerim pa se v zadnjem kadru, ko si zaljubljeno zreta v oči – zvesto do tona filma – ne poljubi, saj se film prej konča. Nič v filmu ne deluje prisiljeno, igralci dialoge dostavljajo naravno in slovenska glasba doda k občutku, da je film relejtabl, za povrh vsega pa filmu resna sporočila uspe zapakirati v zabaven, indie vajb paket. Žal nam v dnevnem terminu že zmanjkuje časa in moramo svoje razmisleke o Prasici pustiti pri tem – a zagotavljamo vam, da se v filmu lahko najde še veliko elementov, stvari, ki se jim tu nismo mogli posvetiti, zato si ga ob prvi priliki le pojdite ogledat še sami.

Ne safra več Lenart.

facebook twitter rss

 

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Film je obupno slab in tale paljba arbitrarnosti brez osnovnega pojma o filmu ni v čast RŠ. Uporaba sočnega jezika in barvitost izrazja sta gotovo aduta tega radia, ampak tole je pa sam stiliziranje brez pojma o pojmu, žal. Ampak brate biće bolje kad porasteš, ne daj se pameti, da te obuzme,

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.