Širšemu občestvu je kultno podobo mafijaša leta 1972 narisal don Corleone iz filma Boter. Ameriški kontekst je pripadnikom mafije prinesel sloves sicer okrutnih ljudi, ki pa so hkrati šarmantni ter ljubeči - znotraj domačega kroga, se razume. Skratka, nastavek za uspešno nadaljevanje z ameriškim tipom gangsterja, ki lahko poleg Vladimirjev s ponarejenimi ruskimi naglasi polni zločeste tolpe hollywoodske produkcije.

Mafija, kot jo poznajo Sicilijanci in Sicilijanke, se od ameriške romantizirane podobe pač razlikuje. Vsakodnevno prelivanje krvi na račun pranja denarja in ohranjanja časti ter posledično konstantno izgubljanje družinskih članov ter znancev in prijateljev je zaznamovalo življenja celih generacij. Mafija je ime, ki so ga specifični vrsti organizacije kriminalnih dejanj nadeli zunanji, nevpleteni, izraz pa je postal širše uporabljan v celotni Italiji in po svetu. Na otoku izvora mafijaši sami sebe imenujejo “Cosa Nostra”, naša stvar.

Shooting the Mafia oziroma Mafija v objektivu je najnovejši dokumentarni film britanske režiserke Kim Longinotto. V njem sledimo življenjski zgodbi in delu Sicilijanke Letizie Battaglia, ki je zaradi pozicije fotografinje levičarskega časopisa L’Ora v Palermu prisostvovala neštetim krajem umorov, truplom, pogrebom ter sojenjem razkritih mafiozov. Prepletenost njenega življenja z najbolj brutalnimi posledicami mafijaškega delovanja gledalkam pokaže dve zgodbi. Preobrat v življenju tragične in nemočne podobe italijanske ženske iz sredine 20. stoletja ponudi uvid v klobčič sicilijanske mafije tistega časa ter njegovo razpletanje. Spoznavamo glavne akterje mafijaške scene ter njihov pregon s strani oblasti. Osebna pripoved se razlije v javni prostor, se z njim oplodi in postane del nečesa, kar se tiče nas vseh.

Zgodnje obdobje Letizijinega življenja, ki ni bilo obsežno dokumentirano, Longinotto najde upodobljeno v italijanskem filmu zlate dobe. Prizori strogega očeta, striktnega družinskega okolja, ljubezenskih romanc, družine in moderne seksapilne ženske, vse to nam kažejo filmske klasike, umeščene v dokumentarno narativo. Od tod prihaja maloprej izrečena sodba o stereotipu italijanske ženske 20. stoletja; filmske podobe in Letizijina pripoved se tako dobro prekrivajo, da le sčasoma ugotovimo, da ne gledamo ženske, ki nam pripoveduje, temveč podobe idealiziranega življenja, ki je vplivalo tudi na potek njenega. Šele ko se zalomi, ko Letizia prestopi iz okvirov, ki so ji bili predpisani, in zapusti moža, družino ter se posveti karieri, šele takrat prestopimo zmožnosti filmske umetnosti.

Longinotto namreč v dokumentarni maniri brska po arhivih raznoraznih podob iz najrazličnejših virov. Poleg filmskih klasik vidimo izbor Battaglinih fotografij, ki jih je v svoji novinarski karieri posnela vsaj 600.000, kot tudi odlomke televizijskih poročil tistega časa, originalne posnetke s prizorišč zločinov ter kasnejših sojenj, protestov ter sicilijanskih pokrajin in navad tamkajšnjega življenja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko glas Letizie pripoveduje o zadnji fazi velikega sojenja leta 1992, ki je pravnomočno obsodilo 335 pripadnikov Cose Nostre ter obstoj organizacije tako tudi pravno priznalo, na zaslonu opazujemo posnetek mattanze, tradicionalnega sicilijanskega lova na tune.

Vpogled v filmografijo Kim Longinotto jasno pokaže izključno posvečanje tematikam, ki so tako ali drugače povezane z marginaliziranimi skupinami družbe, ter iskanje izrazitih močnih karakterjev znotraj njih. Njena kamera je spremljala proces ločitve štirih žensk v Teheranu, obravnavanje otroških žrtev zlorabe v kamerunskem pravnem sistemu, tradicijo odstranjevanja ščegetavčkov v Keniji in življenja treh transspolnih oseb v Tokiu, če naštejemo le nekaj tematik Longinottinih dokumentarcev. Love is all, ki je ena izmed njenih novejših stvaritev, pa je sestavljena izključno z montaže izrezanih delov filmskih klasik na temo dvorjenja, zapeljevanja in ideje romantične ljubezni.

Pripoved o sicilijanski mafiji prek osebne zgodbe Letizie Battaglia je večplasten film, ki nas marsikdaj pusti razpete med posredovanimi sporočili. Razkrivajo se v slogu babuške, vsaka plast je prejšnji nadvse podobna. Simptomatično je namreč, da se ženska, ki postavi svoje želje pred pričakovanja tradicionalne italijanske družbe, za potrebe lastnega preživljanja znajde v vlogi dokumentaristke najbolj nasilnega aspekta celotne družbe, iz katere izhaja. In značilno za Longinotto, da je izbrala prav njo za pripoved o subtilnem nasilju, ki se kaže v različnih manifestacijah, prikazanih v filmu.

Naslov dokumentarca je pomensko polnejši v angleščini, saj beseda shooting označi tako strel iz pištole kot tudi škljoc fotoaparata. In Battaglia med pripovedovanjem omeni, kako zelo so ljudje sovražili fotografe na prizoriščih zločina, kaj šele na pogrebih umorjenih. Kot da ni bilo dovolj, da je bila žrtev že enkrat ustreljena. Taktika, s katero je lahko posnela te čustveno nabite prizore, je bila močan kašelj v istem trenutku kot pritisk na sprožilec s predhodno nastavljenimi parametri časa in zaslonke. Battaglia govori o bolečini ob izvajanju vloge, katere glavna naloga je odložiti spoštovanje do mrtvega zaradi posnetka resničnosti. Ljubezen do tistih, ki trpijo, do svojih ljudi, Battaglia navede kot razlog za svoje početje. 

Battagline fotografije so bile kasneje uporabljene tudi kot dokazi na pričevanjih, ne samo proti mafijašem, temveč tudi politikom, ki so poznavanje mafije, kaj šele sodelovanje z njo, zanikali. A fotografije so kazale drugače. Ko je imela Battaglia dovolj krvi, je poskušala njeno prelivanje zaustaviti prav prek politike. Preskok iz novinarske kariere sicer ni trajal dolgo, Letizia pa se je pričela ukvarjati z bolj nedolžnimi aspekti fotografije ter kot priznana dokumentarna fotografinja in prejemnica mnogih nagrad ustanovila tudi prvi muzej v Palermu, ki je posvečen izključno fotografiji, Centro Internazionale di Fotografia .

Ljubezenski odnosi Letizie Battaglia so še ena izmed rdečih niti dokumentarca, ki se s prikazom njene trenutne zveze s skoraj štirideset let mlajšim fotografom Robertom Timperijem tudi zaključi. Gledalec zagotovo ne bo prezrl dejstva, da je bila od svoje prve afere, ki je zaključila njen zakon, vedno v zvezah s precej mlajšimi partnerji. Fotografija, na kateri stoji ob svojem dolgoletnem partnerju, dvajset let mlajšem fotoreporterju Francu Zecchinu, medtem ko on kleči na kolenih ter jo objema okoli nog, morda dobro povzame dejstvo, da je tudi s svojim osebnim življenjem spreobračala ustaljene družbene norme. Lastni priimek je Letizii očitno narekoval življenje; Battaglia namreč v italijanskem prevodu pomeni bitka.