Uvodni prizor Sladičeve pice Paula Thomasa Andersona, ki je naslov dobila po resnični verigi prodajaln vinilnih plošč iz sedemdesetih, postreže z najstniki, ki si na moškem šolskem stranišču urejajo pričeske zavoljo fotografiranja za letni almanah. Glavniki, ogledala in prečke ... oziroma – morda bi bilo tu na mestu – »da smo samo malo južnije« in slednje imenujemo »razdeljak«. Zakaj? Ker je ta tujka lep namig na to, kako je Andersonovo na 35-milimetrski film posneto svojevrstno obujanje nostalgije razdelilo cinefilsko občestvo in kritiko.

Že ta prvi prizor nam nastavi ogledalo; kako bomo zajahali vse te valove polevičarske hipijade; si bomo resnično vzeli čas prečesati ves ta ocean semi-dolgih las; prečkali hollywoodske griče in se sredi blockbusterskega L.A.-ja počutili kot doma; poskusili, pa četudi samo za razcepljen las, ujeti kaj več ...; ali konec srečnih koncev videli le za Formanove Lase privlečene prizore?

Zdi se mi, da bi pri toaletni bombi, ki konča prizor in zaradi katere se lepo počesana mladež razbeži, lahko šlo tudi za namig površnim kritikom, ki prehitro zamahnejo z levo roko in vihajo svoje s filmskim snobizmom podaljšane nosove. Jebemti, ali so čez les, da Hollywooda te vrste ne vzamejo za sveto? Prisluhni straniščni školjki, že zato, ker ta ni brez povezave z Duchampovim znamenitim pisoarjem oziroma Fontano – podkrepljeno še s Twin Peaksom:

»Sove niso, kar se zdijo.«

Z Nino Simone in njeno pesmijo July Tree o rasti resnične ljubezni, ki gledalca opomni, da naslov Sladičeva pica zaradi podobnega videza cilja na vinilko, se brezsramno znajdemo tako rekoč med ritnicama, ujetima v vroče hlačke glavne junakinje filma, petindvajsetletne Alane, v katero se na prvi pogled do ušes zacopa deset let mlajši Gary – nomen est omen – Valentine. Alana namreč v službi fotostudia ponuja glavnike in ogledala. Na točki, ko mulo do nje suvereno pristopi z nič kaj otročjimi pick-up lajni, bi bilo morda vredno začeti o filmu razmišljati v luči poante zaključka knjige Jele Krečič Zmote neprevaranih: Od modernizma do Hollywooda, ki nosi tudi Sladičevi pici še kako primeren naslov: Tarantinovo ljubezensko pismo Hollywoodu. V navezavi na režiserjeve Neslavne barabe, Djanga brez okovov ter Bilo je nekoč v Hollywoodu Krečič zapiše, »da velik del zabavne industrije pristaja na to, da mora imeti fikcija strukturo realnosti – torej oponašati življenje takšno, kot dozdevno je. Tarantino je eden redkih, ki nas prepričuje o nasprotnem: realnost je kreacija, za dobro ali boljšo realnost se je treba potruditi, uporabiti domišljijo.« Bi se – realno – petindvajsetletnica res lahko do te mere zapletla s petnajstletnikom, kot se Alana v Andersonovi Sladičevi pici? Bi Gary res tako lahkotno preklapljal med poklici, v svoji prilagodljivosti raznoraznim krizam bolj kapitalističen od kapitalizma, ali bi zatonil kot prenekatera otroška hollywoodska zvezda?

Garyjevo povabilo simpatiji »Ostani z mano« bi se najbrž končalo podobno kot v Reinerjevem filmu z enakim naslovom, posnetem po Kingovem romanu, v katerem se družba najboljših mladostnih frendov sčasoma odtuji, lik Chrisa, ki ga igra River Phoenix, pa v nesreči zaboden umre; ali še bolj meta, kot je ta končal v resničnem življenju: overdose na pločniku pred lokalom Johnnyja Deppa. Nina Simone se z gramofonsko iglo, ki drsi po vinilu, lahko še tako dotakne Garyjeve brezmejne domišljije – celoten film lahko mirno gledamo kot njegovo vživljanje v njen komad July Tree, ne glede na vse razhrabrujoče okoliščine ­– pa bo del krute realnosti še zmeraj tudi odlomek iz filma 20.000 dni na Zemlji, v katerem se Nick Cave in Warren Ellis pogovarjata o pevkinem ukazu organizatorjem nekega koncerta: »Prinesite mi šampanjec, kokain in klobase!« Daj ga biksat! Realnost je nažiranje želje z vsem možnim, vse tja do debeluške, ki zapoje, oziroma do vica, oguljenega od vseh možnih stand-upov, v katerem se vprašamo:

»Ja, kje pa je Nina? Ali jo je ta debeluška pojedla?«

»Vloga filma, spektaklov, Hollywooda – predvsem tistega, ki je v zlati dobi in danes stavil na inteligentne manevre fikcije, vključno z režiserji, kot je Tarantino,« pravi Krečič, in Anderson, dodam jaz, »­je v tem, da nas nauči režirati realnost. To niso in ne smejo biti že izdelani recepti za alternativno družbo, a kažejo na logiko kreacije boljše fikcije. Ta logika [...] je realno fikcije, realno, ki lahko intervenira in transformira tisto, kar imamo za našo najbolj pristno realnost.« Če Tarantinova kreacija boljše fikcije zadeva način, kako je zgodovina opravila s Hitlerjem in Mansonovo sekto, pa je Andersonova bolj intimna.

Poglejmo, kako bi lahko na hitrico zarolali realno fikcije tega romcoma! »Spoznal sem punco, s katero se bom poročil.« Globoko diha in strmi vanjo. »Čudak!« Običajno se ob takih opazkah partnerja počutiš nedonošenega – stisneš rep med noge, ampak vendarle gre za žensko, ki bo s tovornjakom in praznim rezervoarjem v rikverc navzdol odfurala hollywoodske klance. »Nadut pezde si – isti jezik govoriva; oba sva z ulice, a ne?« mu reče na vse možne muce navlečeni Bradley Cooper, ko se bori za njo, ki se prodaja za lepotičko, v resnici pa je »pes, angleški pitbul s seksapilom in judovskim nosom«. Reklama »Je vaša rit vlažna?« rajca, ker je na strani humorja. Embargo na nafto je orožje, prav tako joške. Črnski fafački žnabli – onkraj eksploatacije! Gverila vinila, ki mp3-je pošilja v 3 pm-je! Dvorjenje med pretepom z blazinami v otroški pižamici: »RAJZ & ŠAJN!!!!« V objem si dobesedno padeta pred kinom, ki vrti bondiado Live and let die. »Ljubim te, Alana Valentine! – Bebec!« #Jaz tudi!

»Ali je to dialog iz filma ali resnica?«

Aja, najbolj subverzivna lika filma sta gotovo Alanina sestra Darleen in Garyjev brat Greg. Oba čuteče pozorna do sorojencev, oba igrata v bandu, oba kitaro – med sestrami in brati:

»My guitar gently weeps!«

Naj bodo naslednji citati iz Sladičeve pice, prešiti z naslovi filmov preostalega Andersonovega opusa, v namig, da vse skupaj povezuje rdeča Nit, ki pa je obenem po hollywoodsko Fantomska: Trda osmica: »Življenje je igra, če si dovolj poskočen.«; Vroče noči: »Brez golote se ti bo izmaknilo veliko dela.«; Pijana ljubezen: »Ali ga ljubiš? – Ja in ne.«; Tekla bo kri: »Vinil izdelujejo iz nafte, bizgec.«; Gospodar: »Veš, koliko češpelj dobim? Vse!«; Skrivna pregreha po romanu Thomasa Pynchona: »Tvoje življenje visi na nitki. Tako je na ulici.«; in nenazadnje Magnolija, ki pa naj jo dopolni enako naslovljena pesem Natalije Milovanović iz zbirke Samoumevno:

na notranjem dvorišču stoji drevo

njegove nabrekle veje so

noseče od pomladi

ob svitu sem

po praznih ulicah

prikolesarila

s predolge noči

domišljujoč si

kot vsakič ko se peljem

ob nečloveških urah

da je to tuje mesto moje

prišla sem in

ujela drevo med

pretegovanjem v vetru

prisililo me je da se spomnim

njegovega imena

te besede ki čepi v

nekem kotu spomina

kamor redko zahajam

poleg zarjavelih imen

za razna orodja

ki so v govoru po navadi

tisto tisti tista

a ker sem ga videla

je zahtevalo svoje ime

zašumelo je

in vsem pridevnikom

okoli vratu obesilo

kužno znamenje kiča