Resnično, resničneje, dokumentarno

Resnično, resničneje, dokumentarno

Recenzija dogodka
22. 3. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Letošnji 21. Festival dokumentarnega filma, krajše FDF, se je za pisko teksta, ki ga pravkar poslušate, začel zelo razočarajoče. Ko se je preteklo sredo podala na eno prvih projekcij v Kinodvor, jo je tam pričakal povprečen TV-dokumentarec, nevreden uvrstitve v tekmovalni program.

Film Ženski užitki Barbare Miller je prikaz portretov petih posameznic iz različnih kulturnih ozadij. Nekdanja nuna, nekdanja hasidska židinja, japonska umetnica, indijska aktivistka in mutilirana Londončanka. Vsaka od njih je v svoji kulturi doživela travmo na podlagi pripisane ji spolne vloge in tradicionalnih ritualov, povezanih z njo. Vsaka od njih se je zaradi tega zlomila, strahote prebrodila, se z njimi sprijaznila in se zdaj proti tem ritualom bori in o njih javno razpreda. Dobra zasnova ostane nekje na površini in aktivistkam le sledi s kamero med preživljanjem njihovih življenj. Česa več od nekaj voajerskih podrobnosti in enega nazorno krutega rezanja velikanskega plastelinastega ščegetavčka kot primera mutilacije ženskega spolnega uda, pa v dobri uri in pol nismo mogli videti.

Za piko na i je režiserka filma Ženski užitki zelo nenavadno odgovorila na vprašanje po koncu filma. Nekdo iz publike jo je pozval, naj pove, kaj si misli o trenutnem očrnjevanju feminizma v medijih. Barbara Miller je ob tem odgovorila, da ji je zelo všeč ta novi feminizem, ker se je končno nehal boriti proti moškim. Ob tem se lahko le vprašamo, ali ni prav to dosežek patriarhalnega sistema? Da razlaga feminizem kot boj proti moškim. Verjetno so sufražetke pionirke šle močno v nos moškim, ki so pred tem lahko v popolnosti nadzorovali njihova življenja. Če gre lahko ženska naenkrat kar sama ven, ko se ji zljubi, ali da gre - bohnedaj! - volit; je to - po patriarhatu sodeč - napoved vojne nad monopolom, ki ga moški izvaja nad ženskim življenjem. Ubogi moški, ki mu je ta “stari feminizem” napovedal vojno. Ženki užitki očitno niso prejeli nagrade Amnesty International Slovenije. Dobil pa jo je film Zasužnjena ženska Bernardett Tuza-Ritter, ki ga recenzentka žal ni utegnila videti.

K sreči je FDF veliko več kot en slab film. Letos so retrospektivo posvetili koleričnemu šaljivcu - Wernerju Herzogu. Videli smo lahko marsikaj - od portreta in spominov nesrečnega pilota Mali Dieter mora leteti do njegovega prvega celovečernega filma Fatamorgana iz leta 1971 ter tudi enega novejše produkcije - Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu. Slednji se ukvarja z vplivom pojava interneta, med drugim na prikaže tudi dobronamerno naivnost prvih snovalcev medmrežja, ki so iz svojih vrst izganjali vse škodoželjneže. Začinjen z občasnimi režiserjevimi humornimi komentarji, celostno predstavi vseprežemajočo moč svetovnega spleta. Tudi na strani tistih, ki jih brezžične povezave dobesedno bolijo.

Precej smeha je požel tudi dokumentarni film Putinove priče, katerega režiser Vitalij Manskij je bil prav tako kot Barbara Miller prisoten na projekciji. Zgodba nas vodi skozi prvo leto Putinovega vladanja, začenši z 31. decembrom 1999, ko je kot vršilec dolžnosti na mestu predsednika nadomestil Borisa Jelcina, ki je na ta dan odstopil. Manskij je v tem času dobil priložnost, da za Putina posname dokumentarni film, zato mu je zvesto sledil. Končni izdelek je bil film, ki je prišel ven tik pred rednimi volitvami. Putin je sicer v filmu in javnosti pogosto vztrajal, da kampanje sploh ni imel. Čeprav je bilo v njegovi kampanjski ekipi več kot 30 ljudi, danes večinoma že mrtvih ali v opoziciji. No, pa Medvedjev.

Putinove priče so nastale na podlagi posnetkov, pridobljenih iz treh dokumentarnih filmov, ki jih je snemal Manskij. Med njimi je bil tudi film o Gorbačovu. Film je nastal po tem, ko je šel režiser v prostovoljno izgnanstvo. V začetku filma in Putinovega vladanja je bil za razliko od svoje žene precej bolj optimističen do politične prihodnosti države. Žena je namreč Putinov prevzem oblasti preklinjala od samega začetka.

Putin sam se prikazuje, kot da je sprva še močno upal, da bo lahko kmalu šel sam na pivo kot normalen človek. Citiramo: “Ne tako kot evropski monarhi. To res ni nobeno življenje,” konec citata. Vendar mu je seveda težko verjeti. Režiser večkrat izpostavi to dvojnost med povedanim in dejanskim. Med drugim z že omenjeno volilno kampanjo, ki naj ne bi obstajala. Pa tudi z vračanjem tedaj na pol pozabljene Sovjetske himne, ki jo danes ponovno poznamo kot rusko himno. Glavni igralec tega filma pač nikoli ne stopi iz vloge. Vsaj ne pred kamero.

V rusko politično zgodovino se je poglobil tudi Proces Sergeja Loznice, ki prikazuje zmontirani sodni postopek obračunavanja režima s političnimi nasprotniki. Več kot tri ure filmskega arhiva je režiser pretvoril v dobri dve uri posnetka sodnega postopka znanstvenikov, ki naj bi v tridesetih letih preteklega stoletja s pomočjo zahoda in pod pretvezo združevanja industrijskih inženirjev pripravljali sabotažo sistema. Arhivski posnetki s 35-milimetrskega traku naj bi bili eni prvih iz Sovjetske zveze, ki so hkrati s sliko na trak snemali zvok. Šlo naj bi tudi za vzročni primer montiranih procesov, kar razloži ogromno število kamer in različnih kotov prikaza postopka za časa še precej slabe medijske pokritosti.

V sklopu Miti, ikone in mediji, v katerem smo lahko videli Proces, je bil tudi informativni Duh Bauhausa Nielsa Bolbrinkerja in Thomasa Tielscha. Film pripoveduje o legendarni obrtniško-umetniški šoli, ki se skozi dojemanje arhitekture sprašuje o razumevanju prostora. Oziroma o učenju funkcionalnosti skozi umetnost v stilu šole Bauhausa. Praktičnost in geometrijskost pa sta skozi primere sodobnih arhitekturnih in urbanističnih praks - tudi na primeru prostorskih rešitev v favelah - prikazani kot pozen vpliv te legendarne šole.

Na 21. Festivalu dokumentarnega filma je torej recenzentki očitno uspelo videti nekaj dokaj informativnih dokumentarnih filmov, vendar nobenega z očitno umetniško presežno vrednostjo. Če je kateri od neopisanih ravno tak, pa vas vabi, da ji njegovo ime in argument napišete pod komentarje k oddaji.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dej no to je res slabo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.