28. 3. 2019 – 13.00

Skozi zajčjo luknjo

Audio file

Nekoč je bila deklica. Pod obličjem nevihtnega večera je z osladkanim jabolkom v roki iz lunaparka zatavala za ovinek, v temo ob bučečem morju, kjer je svetil napis s puščico »Najdi se«. Deklica je spustila jabolko, da je mehko padlo v pesek, in vstopila v labirint zrcal in prelomljenih odsevov, v zajčjo luknjo čudežnega sveta izkrivljene Aličine dežele. In tam je v odsevu zagledala lastno podobo. Potem je nekaj časa molčala.

Potem je bilo dvajset let kasneje – od tu se nadaljuje zgodba drugega celovečerca Jordana Peela, Mi. Deklica je odrasla in se z družino odpravi na oddih v luksuzno opremljeni vikend na taisti obali. Družbena stratosfera višjega srednjega razreda v toplih in izčiščenih barvah kontrira umetelnemu kiču lunaparka osemdesetih. Na prvi pogled se zdi, da se je ideja blagostanja in humane enakopravnosti udarnih MTV reklam s tečnimi sintesajzerskimi zvoki v podlagi docela udejanjila. Telesa so mlada in lepa, avtomobili prestižni in udobni, hiše velike in moderne, glasba hip in zibajoča, beli in črni prijatelji, a – vse to po tem, ko se je Amerika smehljajoče prijela za roke v masivno človeško verigo Reaganove kampanje za socialno solidarnost v boju proti lakoti leta '86. We did it! bi se lahko glasil slogan. To je seveda preden pade noč in odbije enajsta minuta po enajsti uri v času Trumpove vladavine, distopične realnosti sodobne združene Amerike.

Če gledamo pozorno, vidimo: Sveto pismo, Jeremija, 11, 11: »Tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal.«

Ko ura odbije enajst in enajst minut večera, je pravljice konec. Otroci so odloženi v postelje, starši v pižamah sveže okopani. Potem pa se na dovozu pred hišo znajdejo štiri postave v rdečih, skorajda guantanamo-sličnih zaporniških kombinezonih, z eno rjavo usnjeno rokavico – ja, točno taka, kot jo je nosil Michael Jackson v spotu za svoj slavni komad Thriller, pa tudi njihovo okrnelo postavanje v temi spominja na držo ravno iz podzemlja vstalih zombijev, ki jih tudi ironično vloženi rednekovski »Get of my property!« in zlovešče referenčni bejzbol kij v rokah očeta družine ne odženeta. In glej ga zlomka: »Pa saj … pa saj – zgledajo tako kot mi!« je izustil deček. Napočil je sodni dan. Prihajajo. V množini. Isti so kot mi - Američani, si pravijo, njihovo orožje pa so kovinsko bleščeče se škarje. Njihov cilj: prerezati duše svojim zrcalnim telesom, ki se sončijo v žarkih na sončni strani Platonove votline.

Peele je s svojim drugim celovečercem Mi, v angleščini sicer z dvopomensko ključno dihajočim naslovom Us oz. U. S. kot Združene države Amerike, napravil še eno parabolo sodobne Amerike, s katero razširja portretiranje družbenih problemov v žanru komične grozljivke, kot ga je zastavil v svojem prvencu Zbeži! iz 2017. A tudi tokrat se zdi, da v želji po povednosti, tako na ravni same ideje kot forme, film zapade v pre-povednost, ki v seštevku morda slabí predvsem vsebinsko-idejne izpeljave, četudi pri tem dodobra izdelani cinefilski referenčnosti, ki sega od Hitchcocka, Kubricka, Hanekeja in drugih žanrskih, tj. horror izdelkov predvsem 80. let, ne gre oporekati, prej obratno – v njihovem razbiranju je celo prav prijetno uživati.

Osrednje mesto zavzema grozljivemu in fantastičnemu žanru tradicionalno inherenten motiv oz. trop dvojnika. Ta se vzpostavlja v dokaj klasičnem stopnjevanju od odseva v zrcalu do dejanskega, oživelega telesa drugega, oziroma natančneje, drugega telesa, ki je v razmerju do svojega originala zgolj njegov, platonsko senčen odsev, torej brez duše, brez človeškega, kar v filmu povedno simbolizira tudi nemost podzemnih dvojnikov, torej v tem kontekstu postavka govora in jezika kot ene od definirajočih določil človeka.

Peeleva zajčja luknja, ki vodi skozi portal zrcala, je pot v podzemne rove, v temo, med bele zajčke, ki so ujeti v kletke, kot so skupaj z njimi zvezani senčni dvojniki, mariontetni drugi teles zgornjega, sončnega, sodobno komfortnega sveta. Kaj, kako in točno zakaj so drugi zvezani s prvim, so vprašanja, ki odgovora ne najdejo. A kot film otvarja uvodna špica, je Amerika prepredena z izgrajenimi podzemnimi rovi, ki od oblasti in spomina opuščeni kopljejo luknje v tla pod nogami zgornjega sveta in njegove zavesti. V izostreni dvojni ekspoziciji, kot jo v ključnem prizoru soočenja izvorne dvojice zastavi Peele, torej nekdaj male deklice v lunaparku in njenega oživelega zrcalnega odseva, pa se vprašanje neopredeljene zvezanosti in pogojenosti obeh svetov začenja razpletati: podzemna deklica, ki jo v idealistični ideji v lastnost svobodne zavesti osvobodi nič drugega kot umetnost, ples, ugleda v labirintu zrcal svojo nadzemno različico in ozavesti svet nad sabo, izven votline, kar bo ključno spremenilo usodo obeh svetov trideset let kasneje.

V tem kontekstu nam na misel pride verz iz Internacionale, namreč »Vstanite v suženjstvo zakleti«, ki ga na sicer ne dobeseden, temveč zgolj vzporeden način v alternaciji omenjene Reaganove kampanje verige solidarnosti v sami ideji aludira Peele: ko dvojniki ubijejo nadzemeljska telesa svojega prvega, se namreč tiho postavljajo v verigo, ki se v zdaj grozljivem molku pne kot dobesedno razprta rdeče krvava rana čez Ameriko.

Če je Peele v Zbeži! naslavljal predvsem črno telo, pa je vprašanje rase v Mi postranskega pomena – tokrat obravnava vprašanje spodnjega, prezrtega, drugega razreda, ki nima glasu in ki je telo lutke, na plečih katere se vzpostavlja udobje tistih nad njimi - višjega razreda. V tem kontekstu je vredno izpostaviti slednje: podžanr t. i. rasnega filma, torej black horror je drugo kot blacks in horror – slednje morda povedno upodablja tudi soundtrack v enem impresivnejših prizorov filma: preden belo družino pobijejo njihovi dvojniki, se v ozadju vrti komad The Beach Boys - Good vibrations kot simbol slepega konformizma postkapitalizma osemdesetih. Tega v komičnem obratu klica policiji na pomoč zamenja Fuck the Police NWA, ki ob mesarskem klanju s škarjami izzveni kot prazen znak upora in dobesedne fuck-the-police nemoči.

Tako bi preobrat perspektive telesa, torej črnega proti zatiranem, ne glede na raso, zvezali tudi s poizkusom subverzije horizonta pričakovanja gledalca v sodobnem družbeno-političnem kontekstu Amerike, kar v relevantnih kulturno-simbolnih referencah režiser stalno izpostavlja: utopija post-rasistične Amerike, ki je žalostno zatonila z Obamo, se je še dodatno razgradila s Trumpovo administracijo. To poleg izpostavljene rasne diskriminacije zaznamuje tudi socialna, torej vse bolj poglobljena razredna neenakost. Ta pa ostaja v spektakelskem vrtincu javnega govora tudi prezrta, zakopana v pozabljene rove kolektivne zavesti - podobno, kot je to potlačila naivna Reaganova kampanja verige solidarnosti, ki se v filmu stalno vzpostavlja kot senčni podzemni dvojnik sodobnega trenutka.

Leto izdaje
Avtorji del

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.