Slaba noč

Slaba noč

Recenzija izdelka
1. 1. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Ko se nek film spretno smuka po obronkih mainstreama, pa hkrati izhaja iz klasičnega polja neodvisnega, se že iz te dvojnosti ponuja cel kup izhodišč za analizo. Ameriška kriminalka Dobri časi je na presenetljivo lepe kritike naletela že lani v Cannesu in je prinesla novo dozo kredibilnosti karieri mladega zvezdnika Roberta »Twilight« Pattinsona, a smo jo po drugi strani mnogi videli predvsem kot novi film samotnih volkov njujorške neodvisne scene, bratov Safdie. Tu bi se lahko seveda osredinili že na produkcijski kontekst, v tem primeru vezan na mlado TV hišo A24, ali pa npr. na relativno omejenost distribucije tovrstnih filmov, a se je najbrž bolj smotrno podati v razmislek o tem, kako se akcijska kriminalka s “s polja omejene produkcije” sploh loči od podobnih izdelkov namenjenih množicam.

Čeprav gre torej za kriminalko, je film Dobri časi v prvi vrsti zgodba o bratih Nicku in Connieju. Nick je rahlo umsko zaostal, a ga starejši Connie kljub temu zvleče v dokaj uspešen rop banke, po katerem pa Nicku ne uspe pobegniti. Večji del filma tako spremljamo Connieja, ki se tisto noč znajde na begu pred policijo in na lovom za denarjem, s katerim bi Nicka spravil iz zapora.

In ker se zdi osnovna zgodba ropa in bega v akcijski filmografiji že prežvečena, moramo pristno posebnost pripovedi filma Dobri časi iskati drugje. Izstopa predvsem motiv Nickovega duševnega zdravja, ki se zdi kot ustvarjen za razbijanje stereotipnega kul, uporniškega roparja ali pa zapornika. Pri tem film predzgodbe praktično ne razkriva in je naslovni "dobri čas" le ta ena, divja noč, a je npr. že iz uvodnega Nickovega pogovora s psihologom moč dojeti še motiv družinskega nasilja, kasnejše nočne komplikacije pa nas popeljejo predvsem v svet drog, revščine in preprosto iskanja boljšega življenja.

Poleg tega nam potek reševanja brata in iskanja denarja tokrat ponudi še nekaj presenetljivih zasukov, ki film vedno znova poženejo v hitrejše gibanje in ga umikajo dlje stran od žanrsko podobnih, a je kljub temu bolj kot narativa izstopajoča filmska govorica, oziroma tudi preplet obeh. Izpostaviti velja trenutek, ko brata ugotovita, da je bila v njuno torbo z denarjem podtaknjena neke vrste dimna bomba, in se njena eksplozija spretno vključi v prefinjen barvni tok, sicer temačnega, a stilsko dodelanega filma. Z neonskimi barvami, ki zajemajo temačno dogajanje in barvajo izgubljenost osrednjih likov, film Dobri časi spomni na uspešnico Vozi!, a je v slogu filmografije bratov Safdie vseeno bolj naturalističen. Brata sta sicer v preteklosti, vsaj do filma Daddy Longlegs posegala še precej bolj v lo-fi in delno tudi mumblecore področje, a se da neodvisnost projekta tudi zaznati praktično ves čas.

Film je denimo posnet na način, ki digitalnim posnetkom daje rahlo zrnati videz analognega, s tem pa kruto ulično pripoved umika Hollywoodu in jo tudi z občasno smešno nizko osvetlitvijo bliža temačnim soseskam nevarnih ameriških mest. Poleg tega je kamera mestoma izrazito nemirna, kar filmu, podobno kot je bil morda primer v sorodni nemški malo-kriminalni uspešnici Teci, Lola, teci, daje še dodatno kinetično energijo in njegovo pripoved spet izmika pretirani precioznosti. Še bolj izstopajoč element in morda kar tisti, po katerem si bodo nekateri film zapomnili, pa je njegov soundtrack. Glasba ameriškega eksperimentalnega producenta in skladatelja Oneohtrixa Point Never dogajanje v filmu spremlja skoraj ves čas in s svojimi mračnjaškimi beati le še veča zlovešč občutek anksioznosti in klavstrofobičnosti, ki film do neke mere ves čas preveva.

Na te načine film funkcionira tudi v trenutkih, ki ne presenetijo zares, predvsem pa lahko zaradi vseh omenjenih majhnih režijskih, fotografskih in glasbenih elementov uspe kot tiste vrste film, ki svoje like ves čas pomika proti nekemu relativno jasnemu cilju, a se jim najbolj zanimive stvari pravzaprav dogajajo na poti. Na poti, kjer si morajo malce nespretni, smešno oblečeni in fizično izmaličeni kriminalci ves čas izmišljevati nove rešitve in med sabo sklepati nenavadna zavezništva, pri tem pa z neko slo po preživetju in z občasnimi zabavnimi, “ritchiejevskimi” dialogi gledalcu nudijo nepričakovano točko identifikacije.

Okvir zgodbe pa še vedno predstavlja Nick, saj nas veliki plan njegovega zmedenega obraza, ki ob psihologovih preprostih vprašanjih postaja le še bolj prazen in brezizrazen, uvede v sam film, hkrati pa nas njegov odsoten pogled tudi popelje v zaključno špico. A če se je uvodoma Nicku kamera povsem približala, se ob koncu filma od njega oddalji in da s tem občutek, da je bila zgodba dveh bratov ves čas vsaj malce tudi zgodba o družbi. Najbrž vseeno premalo, da bi film dosegel relevantnost ključnih primerkov lanskega leta, a dovolj, da ponuja precej več kot le akcijsko sprostitev. 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.