11. 10. 2013 – 13.15

Slovenski film

Ogledali smo si najnovejši film zvezde slovenske umetnostne produkcije Gorana Vojnovića, ustvarjenega po istoimenskem slavnem romanu istega avtorja, tudi z istim naslovom, ki ga poslušate v podlagi, film Čefurji raus. O literarni predlogi razen teh ne bomo zgubljali preveč besed, romana pravzaprav nisem bral, zato se lahko povsem posvetimo temu drugemu, še čisto svežemu filmu našega režiserja.

Težko ga katerakoli besedna zveza opiše natančneje kot tista, ki krasi naslov tegale besedilca, ne le v čisto tehničnem oz. pragmatičnem filmu, slovenska produkcija, slovenski režiser, slovenski kinematografi itd., temveč tudi vsebinsko, na kaj namreč asociiramo ob terminu slovenski film. Nekoliko nerodna, vsake toliko v zraku obvisela naratologija, prespoliran jezik, pregovorna morbidnost in neki zatežen vzduh kot temen oblak nad sliko. Toda to so le bolj ali manj abstraktne malenkosti, Čefurji raus je neskončno bolj slovenskejši od teh predsodnih sodb.

Takole bi rekel moj misleči uč, njegova bit je v balkanski, jugogolažni, čefurski lišp našemljeno slovenstvo, ne kar neko podalpsko poskočno pridno janezno janzenistično jebivetrstvo, ampak seže še dlje v subtilnejšo slovensko substanco, kakršno so artikulirali naši veliki duhovi slovenstva. Uporabil bom dva zajebana termina, film sem uvidel kot cankarjanskega in črtomirovskega.

Že čisto očitno na površini, vse te matere čefurke, ne vem, nimam izkustva z njimi, toda tako očitno dolgočasno, mestoma kar frustrirajoče so me spominjale na mojo dobro franckasto mater, pa dobro, ne rabim sebe vpletat, kar na samo veliko Francko iz Klanca in šalce kofeta s tisto neskončno pasivno skrbjo brez izrečenega očitka, da te slaba vest ja do kraja požre. In slednjo našemu protagonistu, sicer lepemu in dobro odigranemu fantu, kot da jo vzbuja ves svet, poleg matere še fotr, kolegi, trener, fužine, Bosna, samo obstajanje skozenj. Njegova molčanja, zasekirana zretja v closeupu, kot bi mu bilo hudo za vsak atom v vesolju. Malce pretiravam, a čisto lahko si predstavljam Ivanov obraz ob njegovem avtosadizmu v kakšnih Podobah iz sanj, recimo.

In črtomirovstvo. Tisti pasiv slovenskega junaka, ki se ni zmožen zoperstaviti čezenj buldožerajočim svetovom, zato namesto propada resigniraje zapopade ta svet in zlit z njim obstaja naprej. Takisto tudi naš Mare, ob sleherni konfrontaciji je kastriran, ostaja neaktiven in pusti, da ga pelje, kamor že, na koncu filma kar v fotrovo Visoko v Bosni. In tudi v soočenjem s slednjim, torej edinim pravim soočenjem v življenju, češ zašto nikad ne pričaš sa mnom, što šutiš, nikad nisi to, nikad nisi ono etc., zgleda, kot bi rad padel k njegovim nogam, kakor oni na koncu Solarisa.

Tako vsa bosanščina, ali srbščina, ali hrvaščina, ali srbohrvaška bosanščina, ali kaj že vso stereotipnost Slovencev, od đogeraških janezov do papkov, ki nočejo popiti rakije na slavo (no, po mojem izkustvu so nas Slovence oni Balkanci od dole vedno samo gledali, češ, pa kako lahko tako pijete, vi ste prfuknjeni), pač vsi jugoelementi, široko raztroseni po vsaki gibljivi sličici filma, ne zmorejo zakriti njegove bistveno slovenske resnice v njeni zgodovinski in eksistencialni razsežnosti.

 

Čefurje je rausal Matjaž.

Leto izdaje
Avtorji del

Dodaj komentar

Komentiraj