Spletno delovanje daje občutek, da je vsako dejanje, tudi tisto navidez najmanjše in najbolj banalno, nekaj izrazito tveganega. Niti najracionalnejši akterji niti nepristranski teoretiki ne morejo predvideti tragičnih potencialov, ki jih skrivajo v sebi najbolj nedolžna dejanja. Prav ti tragični potenciali stojijo v jedru enega bolj markantnih dokumentarnih filmov tega leta z naslovom Feels Good Man, ki sledi tragediji žabca Pepeta in njegovega stvaritelja Matta Furieja.

Režiser dokumentarca Feels Good Man Arthur Jones je strukturo dokumentarca zasnoval kot dinamično mešanico govorečih glav, že obstoječih spletnih video in slikovnih vsebin ter posebej za dokumentarec narejenih animacij. V stilu Furiejeve originalne upodobitve Pepeta so jih ustvarile Nicole Stafford, Khylin Woodrow in Jenna Caravello. Zato Furie v dokumentarcu Feels Good Man ni samo subjekt intervjujev, temveč tudi posredni soustvarjalec avdiovizualnega sloga. Duha njegovih stvaritev namreč ne občutimo le v animiranih sekvencah, temveč skozi celoten potek Jonesovega dokumentarca.

Matta Furieja spoznamo kot približno 40-letnega kalifornijskega ilustratorja in striparja. V njegovem sproščenem, pisanem in pogosto psihadeličnem stilu lahko prepoznamo vrsto heterogenih vplivov: nadrealistične slike Maxa Ernsta in Salvadorja Dalija, risanki Ren and Stimpy in Beavis and Butthead, stripe Teenage Mutant Ninja Turtles Petra Alana Lairda in Kevina Eastmana ter dela nizozemskega renesančnega slikarja Hieronymusa Boscha. Furie svoja dela ponekod opredeljuje kot poskus obujanja čudnosti naravnega in človeškega vsakdanjega sveta; čudnosti, ki je lastna predvsem otroškemu izkustvu, z leti pa se postopoma umakne togi razočaranosti.

Ob dokumentarcu nam hitro postane jasno, da za Furiejevo umetniško prakso ni posebnih političnih motivacij – otroško čudenje ni podrejeno liberalizmu, komunizmu ali fašizmu, temveč se odlikuje prav po brezskrbni apolitičnosti, ki ji ni prav nič mar za ekonomske sisteme ali strankarske afiliacije. Tovrstno apolitičnost nepresenetljivo najdemo tudi v Furiejevem najbolj znanem projektu ‒ seriji stripov Boy's Club, ki jo je Furie začel objavljati leta 2005 na socialnem omrežju MySpace.

Boy's Club spaja otroško čudenje s potezami tako imenovanih stonerskih komedij. Življenjski svet, ki ga Furie naslika pred bralcem, se primarno vrti okoli kajenja trave, avanturističnega brskanja po spletu, igranja videoiger in nenehnih študentskih zabav. To je, skratka, življenjski svet »slackerjev« ‒ tistih, ki se ne želijo vzpenjati po družbeni lestvici in posledično ne kažejo zanimanja za kakršnokoli delo ali akademski trud. Boy's Club v nobenem oziru ni kritika tega načina življenja, temveč nasprotno: izraža namreč užitek štirih “slackerskih” prijateljev v njihovih čudenja vrednih ekscentričnostih.

Štiri »slackerske« prijatelje Furie upodablja kot štiri antropomorfne živali, volka Landwolfa, psa Andya, medveda Bretta in žabca Pepeta. Zadnji je edini član živalske druščine, ki se mu je uspelo prebiti v splošno zavest. A ta preboj je imel za Furieja tragični značaj – čeprav je Pepetu uspelo, se je to zgodilo na način, ki je hitro presegel Furiejeve pacifistične in apolitične namene.

Pepetov vzpon se je okoli leta 2008 pričel relativno nedolžno, ko se je po raznih spletiščih razširil majhen izsek iz Furiejevega stripa. V tem izseku smo priča nemara najpreprostejšemu izrazu dobrodušnega hedonizma, na katerem temelji celotni projekt Boy's Cluba. Prikazan je s svojim življenjem povsem zadovoljen žabec; v oblačku, ki prihaja iz njegovih nasmejanih ust, pa beremo: »Feels good man!« Ta preprosta podoba veselega Pepeta je med mladimi stonerji postala izjemno priljubljen internetni meme – uporabljali pa so jo tudi fitnesači, ki so z njo izražali užitek ob krčenju in sproščanju svojih mišic. Ob tem Furie ni imel nikakršnih pritožb – Pepe iz internetnih memeov in Pepe iz Boy's Cluba zaenkrat še nista bila v navzkrižju.

Furiejeva stvaritev je pričela tragično uhajati iz njegovih rok šele z iznajdbo in širitvijo nekega povsem drugačnega Pepeta, to je trajno žalostnega, občasno tudi jokajočega žabca, ki ga je vsaj v eni verziji spremljalo besedilo »Feels bad man«. Čeprav je žalostnega Pepeta poznal in uporabljal širok spekter spletnih skupnosti, je težko spregledati dejstvo, da se lahko za njegovo širitev zahvalimo predvsem enemu specifičnemu spletišču: 4chanu.

4chanovci, ki so uporabljali žalostnega Pepeta, so v dokumentarcu Feels Good Man označeni z danes bolj ali manj pozabljeno besedo NEET. Gre za angleško kratico, ki pomeni »not in education, employment, or training«. NEET je poseben tip družbenega izobčenca: nekdo, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne ustreza temeljni moralni zahtevi sodobnega časa: naredi nekaj iz sebe! Tukaj ne govorimo o afirmativnemu in družabnemu »slackerstvu« Furiejevega Boy's Cluba, temveč o depresivnih in izoliranih eksistencah, ki jim je patetičnost žalostnega žabca služila kot popolni simbol lastne zanikrnosti in samozaničevanja.

Kultura NEET se je z vso močjo upirala uporabi Pepeta med tako imenovanimi »normieji« – to je oznaka za vsakdanje, pretežno apolitične ljudi, ki se identificirajo s pozitivno mislečim hedonizmom kulturnega mainstreama in za 4chanovce predstavljajo diametralno nasprotje družbenih izobčencev. Ko so ti posegali po žalostnemu žabcu, so se 4chanovci čutili oropane lastne simbolne identitete. Medtem ko je Pepe za kulturo NEET izražal občutek zavrženosti in odvečnosti znatnega števila belskih heteroseksualnih moških, je na številnih koncih interneta žabec vstopal v normijevski diskurz etničnih manjšin in žensk, med drugim v tweete popularnih pevk Katy Perry in Nikki Minaj. 4channovsko zgražanje nad nerazumevajočo apropriacijo je obrodilo novo nefuriejevsko verzijo Pepeta; tokrat ogorčenega žabca, ki zaradi svoje jeze ni več zmožen artikuliranega govora, temveč le še golega vreščanja.

A oddaljevanje memeovskega Pepeta od dobrosrčnega in apolitičnega žabca Boy's Cluba se ni zaključilo z vreščanjem, temveč je svoj vrhunec doseglo s 4chanovo iznajdbo posebnega alt-rightovskega Pepeta, ki je spremljal Trumpov vzpon na pozicijo predsednika ZDA. Gre za Pepeta s samozadovoljnim, umirjenim, a subtilno nagajivim nasmeškom, ki je postal skorajda sinonim fašističnega trolanja liberalcev na spletu. 4chanovci so temu Pepetu brezsramno nadevali svastike in nacistične uniforme; eksplicitno so ga prikazovali kot morilca judov, zaničevalca črncev ter nasprotnika islamskih migrantov. Zaradi tovrstnih desničarskih memeov je ameriška organizacija Anti-Defamation League leta 2016 dodala Pepeta na seznam sovražnih simbolov. 

Dokumentarec Feels Good Man nepresenetljivo posveti precej časa vzponu alt-righta, ki ga povsem korektno komentira mestoma morda rahlo arbitraren izbor novinarjev in raziskovalcev internetne kulture. A to komentiranje alt-righta vseeno ostaja sekundarnega pomena – podrejeno je zgodbi Furiejevega rastočega obupa nad tragično usodo lastne stvaritve ter beleženju njegovih poskusov, da bi Pepeta očistil madeža belskega suprematizma.

Furiejev najuspešnejši doprinos k zatajitvi alt-rightovskega Pepeta je bila verjetno serija tožb, ki je uveljavila njegove avtorske pravice proti vrsti različnih desničarskih spletnih strani in figur, vključno z nekaterimi velikani reakcionarne propagande, kot sta Richard Spencer in Alex Jones. Zna se zgoditi, da bo tudi dokumentarec Feels Good Man pomemben prispevek k postopni defašizaciji žabca Pepeta; k defašizaciji, ki se ob trenutnem zatonu klasičnega alt-righta ne zdi več nemogoča naloga. Čeprav Furiejevo mesto v zgodovini sodobne desnice najverjetneje ne more biti izbrisano, pa je vseeno lahko preseženo. A v tem nadvse politiziranem času močno dvomimo, da je to preseganje uresničljivo z vrnitvijo k apolitičnemu Pepetu Boy's Cluba. Duh našega časa zahteva novo transformacijo starega žabca: skrajni čas je, da Pepe postane komunist.