Ubijati je človeško

Ubijati je človeško

Recenzija izdelka
4. 12. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Na pladnju letošnjega Liffa je bilo kot običajno serviranih mnogo raznovrstnih, teh ali onih filmskih poslastic, o katerih bo beseda na Radiu Študent sicer tekla ta petek ob 12. uri v Odprtem terminu za kulturo. Današnji Kinobar pa bomo posvetili enemu od večjih naslovov, ki ga je z nagrado žirije okronal tudi letošnji canski filmski festival. To je brazilski znanstvenofantastični, čudaško krvavo distopični vestern, ki v naslovu nosi ime izmišljene vasice sredi severne Amazonije, Bacurau. Režiserski duet Kleberja Mendonçe Filha in Juliana Dornellesa je v tarantinovsko špagetivesternovski premisi filma maščevanja ustvaril ostro družbeno kritiko. Ta je precej direktno usmerjena v aktualno oblast, ki je v Braziliji v rokah ultradesničarskega predsednika Jairja Bolsonara.

V pridihu magičnega realizma, tradicija katerega povezuje sodobnost s preteklostjo politično angažiranih filmov brazilskega cinema novo, sta režiserja z Bacurauom ustvarila poetično parabolo, ki v filmski »bližnji prihodnosti« kričeče vzpostavlja sprevrženo realnost trenutne brazilske družbe. Že sam začetek filma, ki se ob napevu brazilskega šlagerja začne nikjer drugje kot v vesolju, jasno nakazuje, da bo nadaljnja filmska realnost več kot vsemogočna. Iz veselih melodij se od čistin zemeljske frnikole med tisočerimi zvezdami kamera spusti v zemeljsko dejanskost, v prašno realnost bližnje prihodnosti, v kateri televizija prenaša tudi javne usmrtitve kaznjencev. Mlada ženska se v tovornjaku s cisterno vode vrača domov, v Bacurau – torej nekam na konec sveta, ki je pozabljen od človeka in Boga. Z voznikom se komaj izogneta nesreči, trku ob prazne, po cesti raztresene krste.

Kamera se od frontalno-horizontalnega pogleda nato zopet dvigne do ptičje perspektive, da bi nekam na zemljevid umestila vasico. Ta leži sredi napol opuščenih vodnih regulacijskih sistemov, ki povedno naznačijo izvenfilmski komentar o ekološki katastrofi zemeljskih pljuč Amazonije. A od te očitnosti naprej je pogled gledalstva postavljen v okvire neverjetnega – skupaj s protagonistko v kadru bližnjega posnetka nenadoma pojemo čarobno kroglico lokalnih zelišč in stopimo na konec nekega časa. 

Vsa vas je zbrana na pogrebu lokalne zaščitnice in staroste Carmelite. V širokoplanskem kadru se na pogrebu predstavi množica raznovrstnih likov: od reformiranega nekdanjega gangsterja, lokalnih prostitutk, zmešane zdravnice, vodje muzeja, ki se, kot izvemo kasneje, ključno osredotoča na uporniško in krvavo zgodovino vasice, do vedno prepevajočega trubadurja – lokalnega poeta in belobradega profesorja, ki uči v osnovni šoli z imenom Johna Carpenterja. Vas deluje kot samoorganizirana skupnost: cerkev je že dolgo zaprta, s kroglami preluknjan policijski avtomobil leži ob cesti, prehod v vas pa nadzoruje transvestit s svojima partnerjema. Ta vaščane o vsem obvešča po radiu, ki ga spretno suka korpulentni lokalni DJ.

Kmalu izvemo, kaj čudnega se v vasi dogaja – vaščani so se namreč sprli z županom območja, Tonyjem mlajšim, zato imajo tudi onemogočen dostop do vodnih virov. Ker se bližajo nove volitve, želi župan zakopati bojno sekiro in sredi vasi na tla strese cel zabojnik rabljenih knjig in hrane s pretečenim rokom. Medtem ko propaganda glasno grmi po zvočniku ob narodnozabavni glasbi, se na ulici ne premakne niti listek na drevesu, kaj šele senca: vaščani se v protestu zaprejo v svoje domove. Župan si nejevoljno vzame eno od prostitutk in v ihti zapusti razdraženo vas.

Nenavadni dogodki se množijo: nekdo preluknja tovornjak s cisterno vode, vasica izgine s satelitskih zemljevidov, telefonski signal umre, v vaško gostilno se na motorjih pripeljeta neznana moški in ženska v svetleči neonski opravi, v skorajda sanjski sekvenci se horda konj ponoči zakadi skozi vas. Povrhu vsega sredi ceste lebdi pravcati leteči krožnik. Da je nekaj narobe, je zaradi krvave mlake na bližnji farmi jasno vsem.

Invazija tujih bitij se zgodi na več kot zgolj simbolni ravni – leteči krožnik je v resnici dron, ki ga upravlja nekakšna paravojaška enota, nameščena na enem od opustelih rančev. Vodi jo postarani antagonist z naci potezami, legendarni nemški igralec Udo Kier. Kmalu se izkaže, da je paravojaška enota pravzaprav skupina bogatih zahodnih turistov na safariju. Streljali pa bodo prvovrstno lokalno, torej človeško divjad.

V napetem zasuku zgodbe se zdi, da bo konec očiten, družbenokritično zaveden krvavi masaker naših junakov - čudaških, vendar milih, nedolžnih in naivnih vaščanov, ki jih bodo kot golobe postrelili karikirani manični in histerični Američani, Angleži, Nemci, Francozi in drugi investitorji v brazilsko gospodarstvo oziroma njegovi dobesedni in resnični plenilci. Lokalci pa imajo svoje skrite adute: muzej je poln orožja iz nekdanjih uporov, pisani skupnosti pa se pridruži še lokalni izobčenec, dvospolni eko-gverilec, ki si za namene boja sredi glave splete pravcati indijanski čop.

V žanru čudnosti in čudodelnosti, magičnosti in v zgodovino položene močne uporniške note svoje lastne filmske in družbene zgodovine se Bacurau iz tragičnosti zasuka v vzklik upanja, v neskončno bolj krvavo sceno, ki film približuje žanru grozljivke oziroma njenega podžanra, eksploatacijskega filma maščevanja, v katerem plen postane lovec in lovec plen. Prazne krste dobijo svoj smisel, prevarantski cesar-župan, zvezan in gol s pokrito glavo, na oslu odjezdi v puščavo, hudič – vodja safari izleta - pa je pri živem telesu zakopan v tla sredi vasi.

Bacurau, ki v prevodu pomeni ali nočno ptico ali zadnjo možnost, da se človek živ vrne domov, je idejno in sporočilno skorajda enoznačen v svoji močni, politično angažirani drži. Družbenokritična potenca je podana do neke točke filmskega teksta zelo direktno, podobno kot v prejšnjih filmih Kleberja Mendonçe Filha Šumi soseske iz leta 2012 in Aquarius iz leta 2016. Ta sta v sicer precej bolj realistično-tragičnih premisah prav tako govorila o problematikah družbene neenakosti, elitizma, korupcije in rasizma, ki vztrajajo v brazilski družbi.

Ob čedalje absurdnejši realnosti brazilske dejanskosti pa je režiserjev zasuk v znanstvenofantastično vesternovsko eksploatacijo skorajda logičen, pri tem pa samo filmskost filma v svoji izrednosti ne odlikuje zgolj vsebinsko-idejna premisa, temveč tudi filmska pripoved kot taka, v podobah posejana s simbolnimi alegorijami, zvezanimi v nekakšen distopični, interžanrski mozaik. Ob tem je morda za premislek tako ideje kot forme filma najbolj zanimivo, da filmski junak ni posameznik, temveč skupina – vsa raznovrstna in kaotična, polna izjemnih protagonistov, ki pletejo zgodbovno izreden klobčič. Ker druge možnosti ni, si roke v krvi umijejo vsi. Na koncu bo zemlja tista, ki bo zakrila sledi, na muzejski steni pa bo za vedno ostal krvavi odtis dlani tistega, ki je malemu človeku tako naivno in prostaško želel odvzeti življenje.

Filmski napovednik

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.