The green knight oziroma Zeleni vitez je nova holivudska priredba srednjeveške viteške romance o siru Gawainu in zelenem vitezu. Po filmski priredbi iz leta 1973 in tisti iz 1984 s Seanom Conneryjem v vlogi zelenega viteza je to tretji poskus prenosa te arturijanske legende na filmsko platno. Medtem ko sta prva dva filma nastala v času popularizacije sword & sorcery filmov, je letošnja verzija tako vsebinsko kot tematsko nekam izven časa. Kljub nekaj očitkom o nezvestobi izvirniku se je režiser David Lowery v resnici dokaj trdno držal zgodbe iz 14. stoletja. Kakšni moderni družbeno kritični nastavki pa so prisotni predvsem tam, kjer bi jih lahko prepoznali že v originalu. Viteške zgodbe niso bile tako plitke, kot jih prikazuje Cervantes, oziroma so takšne postale z viteškimi romani in sword & sorcery filmi. Dobršen del transgresivnih tem ima torej dolgo zgodovinsko brado in v kulturni produkciji se radi ponavljamo. 

Zeleni vitez se z zgodovinsko univerzalo dotika ekologije: nasprotja med naravo in civilizacijo, uničujočega vpliva slednje nad prvo in ultimativne gotovosti v zmagoslavje prve nad slednjo. Da sploh ne omenjamo mestoma kritičnega pogleda na odnose med spoloma in vprašanje spolnosti, kot ga servirajo sodobne pop produkcije. Presenetljiv je tudi treznejši pogled na herojstvo, viteškost in vprašanja maskulinosti, kot pa ga najdemo v superherojskih filmih zadnjih desetletij. Režiser David Lowery se ne poslužuje pokroviteljskega moraliziranja, in četudi je razlog za to lahko bodisi njegova zvestoba izvirni predlogi bodisi njegova izrecna privrženost starokopitnim fantazijskim pripovedim, vsekakor izcimi zgodbo, ki ji gledalca ni treba posaditi na stol in mu odrecitirati svoje poante.

Zeleni vitez, zanalašč ali ne, služi kot zavrnitev patetične herojskosti marvelovih ljudi v pajkicah. Glavni lik sir Gawain ni stereotipni arturijanski vitez, še manj pa je tisto, kar bi danes imeli za heroja. V prvi vrsti je Gawain neodločna mevža, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Želi biti vitez, vendar za to nima globljega razloga, kot da je biti vitez kul. Svoje punce ob kaki resnejši temi ne more niti pogledati v oči, v dogodivščino svojega življenja pa se zaplete, ker ne prenese nelagodne tišine in želi ugajati stricu Arturju. Zgodba o zelenem vitezu se začne, ko na božično zabavo ostarelega kralja Arturja vdre olesenela prikazen, ogromni vitez, ki je z magijo ali kako drugače postal hibrid narave in človeka. Njegov namen ni nek hud spopad, temveč le božična igra: dopustil bo, da ga nadebudni junak zabode in v zameno bo sam dobil priložnost, da mu čez eno leto vrne udarec. 

Že od začetka je nenavadno, da se nihče od vitezov okrogle mize ne odzove izzivu. Skozi film se Camelot kaže kot stagnirajoči simbol zakrnele srednjeveške družbe, ki po preteklem vrhuncu stoji na mestu. Zeleni vitez je kot napredujoča plesen, ki se zažre v srčiko ustanovne ideje fevdalnega sistem: viteški pogum. Predstavlja naravo, ki kot kaotični, brezpravni red takoj pograbi spodrsljaj civilizacije in njeno ošabnost kaznuje z izzivom, ki vsebuje neizogibno pogubo. Artur se pritožuje nad artritisom in Gawain, nesposoben reči ne, zamahne z mečem in obglavi zelenega viteza. Ta pa ne pade mrtev, le pobere glavo in Gawaina povabi, naj se čez eno leto zglasi na njegovem naslovu za povračilno obglavljenje. 

Gawain v svojem slogu večino leta, dokler ne pride čas za odhod, preživi v popivanju in samopomilovanju. Tako se Gawain po sili tujih pričakovanj odpravi na pot brez volje ali načrta. Pač ni pravi vitez v steriliziranem pomenu besede, kar mu naravnost pove večina žensk, ki ga srečajo. Ženske so tiste, ki od njega pričakujejo dejanja, ki upravičujejo njegovo viteškost. Torej je njegov status odvisen od njihovih priznanj. Niso le pasivne prejemnice njegove naklonjenosti, s katero bi se samooznačil za viteza, ampak lahko to postane le z njihovo potrditvijo. Vse po vrsti razočara, od punce, ki od njega pričakuje resno zvezo, do ubogega dekleta, od katere iz neznanega razloga pričakuje plačilo za pomoč. Moški ga za viteza priznavajo na prvi pogled brez razloga, dovolj je to, da je bil za viteza označen. A čeprav od njega ne pričakujejo dokazovanja, je njihova pozicija zanj še bolj uničujoča. Prevelika pričakovanja in zahteve, ki jih ni sposoben izpolniti, še povečajo njegovo zmedenost in negotovost. Njegov junaški pohod je sestavljen iz kotaljenja od enega do drugega neuspeha. 

Gawain sicer ni čisto brezupen in njegova pot mu služi kot ogledalo za končni preizkus: ali bo sposoben sprejeti odgovornost in imel pogum za posledice vstopa v igro z zelenim vitezom? Film je za viteza, ki je neodločen in nedorasel svojim viteškim aspiracijam, pot samospoznanja. Njegova viteška pot sestoji iz razpada iluzije, da bodo zanj poskrbele neke zunanje sile, ki ga bodo spremenile v junaško osebnost, kakršen je njegov stric Artur in kakršen želi biti sam. Iz izkušnje se mora naučiti, da heroj ne moreš postati po sili razmer. V tem film zavrne popkulturni superherojski koncept etosa izjemnega in samozadostnega posameznika, ki to postane po naključju. Človek ne bo sprejel dobrih odločitev ali storil česa izjemnega le zato, ker ga v to silijo okoliščine, ampak se bo skozi napake in negotovosti lahko naučil naslednjič narediti kaj manj neumnega. In to je poanta, ki so se je domislili že v 14. stoletju.

Čeprav Zeleni vitez ni pripovedno ali vizualno izjemen, je kul poskus stvaritve nečesa drugačnega v današnjem polju fantazijskih dogodivščin, ki so povečini diabetično pozitivne blodnje o praznih idealih in ne doprinesejo ničesar ničemur. Naj jih zeleni vitez obglavi na poti k boljšemu.