Bar Roaring 20s v zanikrnem predmestju glamuroznega Las Vegasa bo jutri za vedno zaprl svoja vrata. V njem je še zadnjič zbrana tipična peščica gostilniških odpadnikov, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja branijo s kombinacijo alkohola, brezciljnih debat in bežnih pretepov ter si tako krajšajo pot do pozne nočne ure, ko jih bo krčmar vrgel na cesto.

Bloody Nose, Empty Pockets, peti celovečerec bratov Billa in Turnerja Rossa, je semi-dokumentarni film, ki uspe z zajemom enega dne v klasičnem ameriškem baru brez ozira na kakršen koli kontekst upodobiti barsko kulturo in njene širše implikacije. Če se v filmu tako ne zgodi nič posebnega, gre prav zato za pravi približek praznini barskega vsakdana. Kolikor v filmu prepoznamo simptome družbenih neenakosti, gre spet le za podobe, kakršne bari po svetu ponujajo ves čas. Brata Ross sta izjemno pivsko zasedbo naturščikov tokrat nabrala kar ob prostočasnih obiskih barov, kjer sta preprosto klepetala s tistimi, ki so želeli klepetati z njima, in na koncu izbrala nekaj najbolj posebnih, pa hkrati najbolj tipičnih. Okrog dobrodušnega pojočega gostilničarja in potrpežljivih natakaric se tako zberejo nesrečni vojni veteran, dvojnik Alberta Einsteina, mladostna šestdesetletna ekshibicionistka in še kup posebnežev. Vsi brez sramu priznavajo, da so svoja življenja zavozili, še preden so postali alkoholiki, a so kljub temu - ali pa prav zaradi tega - polni življenja in nenavadnih zgodb, pa četudi jih ne znajo vedno povedati na koherenten način. 

Prek improviziranih pogovorov pristno pijanega barskega inventarja se v filmu mimogrede razkrijejo osebne travme, propadle življenjske ambicije, pa tudi nekateri ključni ameriški generacijski prelomi. Bolj od vsebine pa je morda pomembno že samo druženje in debatiranje, ki življenju prikazanih ljudi daje vsaj obrise strukture. Film prav na tej premisi gradi svoj naklonjeni, a ne romantizirani prikaz bara kot nujnega lokalnega srečališča in izmenjevalnice idej. Prav namerna odsotnost prikaza življenja zunaj gostilne in torej skrajna enotnost dogajalnega kraja in časa pa filmu paradoksalno omogočata podrobnejši, bolj poglobljen pogled tako v osebne kot tudi v družbene dimenzije prikazanega. Če sta prejšnjim dokumentarcem bratov Ross, na primer ambientalnemu kolažu 45365 ali pa samosvojemu koncertnemu filmu Contemporary Color, manjkali prava rdeča nit in pripovedna kontinuiteta, tokrat film odsotnost obeh inkorporira v svojo vsebino oziroma skozi njuno odsotnost sploh osmisli prikazano dogajanje. 

Film torej z estetiko neposrednega, cinéma vérité dokumentarca, pri katerem je kamera precej prosta in dinamična, zvočni miks pa namerno zamegljen, na film prenese avtentično barsko izkušnjo, kakršno Hollywood običajno spregleda. Hkrati reprezentacijo ponuja tudi ljudem, ki so je deležni le redko, podobno pa najbrž velja tudi za barsko kulturo samo, pa čeprav gre nedvomno za relevanten element življenja v zahodni družbi. V tem smislu se kot nedavna vzporednica na ameriški neodvisni sceni morda ponuja film Support the Girls, prikaz življenja natakaric v teksaškem športnem baru. Toda Bloody Nose, Empty Pockets je še precej manj olepšan prerez neglamuroznih, estetsko neprivlačnih delov Amerike, torej tisto, kar je na začetku kariere upodabljal denimo Harmony Korine, v zadnjih letih pa morda najuspešneje Sean Baker. 

Kljub dokumentaristični zasnovi film mestoma deluje izrazito umetnostno in nosi izrazito avtorsko noto, s čimer v prvi vrsti teži prav k postmodernemu brisanju meje med dokumentarnim in igranim filmom. K temu precej pripomorejo že nekateri kompozicijsko dovršeni kadri, svoje pa doda tudi prisotnost zeitgeistovske diegetske barske glasbe, ki funckionira kot smiselna podlaga vedenja in čustvovanja prikazanih ljudi, v širšem smislu pa tudi kot neke vrste vezivo, ki film prevaja v bolj tekočo in gledljivo izkušnjo. Ta gledalska izkušnja pa je najbrž še toliko intenzivnejša, če nas film doseže v obdobju, ko je barsko veseljačenje do skrajnosti omejeno ali celo prepovedano, torej v obdobju, ko družbena funkcija tovrstnih srečališč postaja očitnejša kot kdajkoli prej. 

Film Bloody Nose, Empty Pockets ob koncu morda nekoliko izgubi fokus in začetni smisel ter nas zapusti rahlo nepotešene. A z malce domišljije lahko ob tem sklenemo, da na ta način še sam privzame dramaturško zasnovo klasičnega barskega večera in s tem dokončno zaokroži svoje posvetilo krvavim nosovom ter praznim žepom vse okrog nas.