V prvi polovici januarja smo si v Cankarjevem domu ljubitelji hitro premikajočih se sličic lahko prvič na posvečenih tleh bele Ljubljane ogledali najnovejši, pa recimo kar avtorski celovečerni film Vinka Möderndorferja – Zastoj. Pred tem so si ga lahko srečni imetniki kart ogledali že na Festivalu slovenskega filma, kjer se je potegoval za vesno, namenjeno najboljšemu celovečercu. Cankarjev dom pa med nagradami navaja še nagrado za glavno vlogo, drevo ljubezni, in posebno posthumno nagrado igralcu Petru Musevskemu, obe z Mostarskega filmskega festivala, ter nagrado za najboljšo režijo na festivalu Mediteranskega filma v Aleksandriji. O slednjem je sicer na medmrežju sumljivo malo informacij. No, a vendar, kot bi rekle gorenjske babice, podarjenega konja ne gledaš pu zubeh, an’, in seveda imele povsem prav. Se pa da iz zagate razbrati eno – Cankarjev dom za marketing filma navaja tudi nagrade nekih na videz nišnih festivalov. S tem ni sicer popolnoma nič narobe, a vendar je stvar svojevrsten pokazatelj, za kakšen film gre. Dovolj dober, da na festivale pride, a nekoliko preplehek, da bi na njih tudi zmagal. Film je v polnem pomenu besede okej …

V zgodbo nas uvedejo črno-bele Fužine, po katerih neusmiljeno udriha dež, ki nesrečno blokovsko naselje zaliva prav do zadnjega kadra. Film se sploh na začetku precej posveča grajenju te turobno-premočene atmosfere. Hude nevihte so, prvič, poudarek depresivne zgodbe in dialogov, ter drugič, zaradi implicirane brezizhodnosti dodatek klavstrofobiji dogajalnega prostora – majhnega dvosobnega stanovanja. Klavstrofobično utesnjenost film po kakšnih dvajsetih minutah, ob zapletu zgodbe tudi prepričljivo vzpostavi.

V tem stanovanju s sinom Mirsadom živita Mejra in Emir, starejši muslimanski par. Nekega dne se na njuna vrata obesi neznan moški v big biznis oblekah. Tisti čas je Mejra sama v stanovanju, kar – kot živa priča, da imajo feministke prav –, prizor še dodatno zaostri. Poleg tega črno-bel interier starega, skoraj povsem temnega bloka, v kleteh katerega so podgane, kljub vsemu ne vzbuja ravno občutka varnosti. Moški je vidno obupan in vztraja, da se mora z Mejro pogovoriti. Ker ga ta seveda ne spusti v stanovanje, začne s serijo … No, kako naj rečemo … Patetičnih vragolij, ja. Ena izmed teh, ki gotovo ostane v spominu, je recimo, da gospod big biznis začne Mejri in njenim sosedom, ki pridejo preverit stanje, razkazovati svoje osebne dokumente – češ, lejte, js sm taprav, majkemi! Očiten poskus komičnega oddiha – v filmu še zdaleč ne edini – igra na absurdnost situacije, toda težava je v tem, da je absurdnim situacijam v sicer prizemljenem filmu le treba verjeti. Ta prizor postopa ravno po meji verjetnega, saj se zdi, da ekshibicionizem ožigosanih kartic nekoliko pomiri strasti prestrašene gospodinje in sosedov. »Sam d’j n’š, ajga!«

Status quo hladne vojne pred vrati stanovanja pa se spremeni, ko se Mejrin mož, Emir – kot vsak pravi balkanski ded’c – zvečer vrne z ogleda fuzbal tekme v lokalni degustativni ustanovi, najverjetneje oklicani Pr’ Fartku oziroma ĐeŁo ali nekaj podobnega. Mož, ves razigran od dobre tekme, big biznis modela kljub ugovorom žene povabi v stanovanje. Khm, no, kakorkoli, tu se v glavnem začne pizdarija. Najprej Emir in Mejra z big biznis tujcem, ki namiguje, da nekaj ve, izvesta, da se je njun sin Mirsad hudo ponesrečil. Sledi obisk bolnišnice v zvočno presenetljivo dobro zasnovanem avtu – prek basa lahko človek namreč v kosteh zares začuti naboj testosterona v pogonu 4 x 4, bobnenje dežja pa se lajtmotivno nadaljuje. Ko se vsi skupaj vrnejo iz bolnišnice, se pisani druščini pridruži še žena big biznis modela, za naše potrebe imenovana big biznis woman. In tu, po kakšni tretjini filma, se začne konec. Razkrije se, da keš power couple fužinske radniške dvojice ne prosi za nič drugega kot srce njunega sina, ki je v komi, iz katere se najverjetneje ne bo zbudil nikoli.

Po razkritju četverica ne zapusti več stanovanja. Film se ujame med štiri stene in začnejo se pogajanja, ki jih lahko na kratko povzamemo z »big biznis model in modelka bi rada z denarjem kupila srce, radnički par pa pravi, da se srca pa res ne da kupiti z denarjem.« V tej izmenjavi mnenj in pozicij para – kot je za RTV zapisala že Petra Meterc – predstavljata že videne stereotipe, nanašajoče se na njihov družbeni sloj. Film tako morda nezavedno iz svojih likov naredi stock characterje družbeno-kritičnega filma; če se potrudimo prevesti – to so liki na zalogo, ki jih znotraj žanrov najdemo v praktično istih pojavnih oblikah. Radnička sta tako morda res revna, a njuna revščina ju dela boljša človeka v smislu, da imata dostop do duhovnosti in morale, ki pa je buržujema že popolna španska vas. Slednja mislita, da se da »z denarjem vse kupiti«, kar big biznis model večkrat, in resno mislimo večkrat, popolnoma eksplicitno in v praktično takšni ubeseditvi izpostavi.

Vprašanja o življenju, smrti in socialno-ekonomskih razredih se zaradi plehkosti likov nekoliko sploščijo. Tudi konec je v tem smislu predvidljiv – revni kot moralno močni dajo hčeri bogatašev sinovo srce, a zanj ne sprejmejo denarja. O tem delu filma je težko zapisati kaj, česar do zdaj še nismo. Ja, okej, situacija, v kateri se znajdejo liki, je pač težka. A polurno ponavljanje tega, da je ljudem težko, in istega cikla dialoga o tem, ali se simbolično srce da ali ne da kupiti, pač enostavno izklopi možganske centre za sočutje cinikov Radia Študent, kaj naj. Liki svoje prepire pogosto podkrepijo tudi s - sicer zelo prepričljivim – kričanjem, zaradi česar vrhunec tenzije, ko je kričanja še največ, nekoliko otopi.

Zastoj je pač okej. Zdi se, da je poskusil podati nekoliko edgy, »pretresljiv« komentar na stanje naše družbe, kar mu je zaradi zgoraj omenjenih elementov žal spodletelo. Vse, kar ima za povedati, smo že slišali. Morda bi sporočilo sicer kljub vsemu prodrlo čez našo s cinizmom zapolnjeno krvno-možgansko pregrado, če bi film s filmsko govorico prebil prag estetske distance, na katerem pa si z nastavkom klasične, skoraj gledališke drama-tragedije z enotnim prostorom dogajanja dela ne olajša. To spotikanje ob lasten filmski trak film nadaljuje s skoraj karikiranimi in stereotipnimi liki, ki sicer povsem relevantnemu sporočilu filma dodajo prizvok moraliziranja, kar ga posledično za kanček banalizira. Kljub vsemu pa – da ne bomo končali z negativno noto – je treba filmu priznati, da solidno stoji na stolu, ki si ga je postavil, in se nenazadnje lahko pohvali z dobro fotografijo in zvočno zasnovo.

Nobenega, majkemi, ni disal, Lenart.