AIME CESAIRE - DNEVNIK VRNITVE V ROJSTNO DEŽELO IN IZBRANE PESMI

AIME CESAIRE - DNEVNIK VRNITVE V ROJSTNO DEŽELO IN IZBRANE PESMI

Recenzija izdelka
20. 8. 2013 - 13.00

„Ne, nikoli nismo bili amazonke kralja Dahomeja niti ganski knezi z osemsto kamelami niti zdravilci v Timbuktuju, kjer je kraljeval Askia veliki, ne stavbarji Djenne in ne mahdiji in ne vojščaki. Pod pazduho ne občutimo srbečice tistih, ki so svojčas lučali kopja. In ker sem prisegel, da ne bom prikril ničesar iz naše zgodovine (jaz, ki od vsega najbolj občudujem jarca, ko muli svojo popoldansko senco), bom priznal, da smo bili od nekdaj kaj klavrni  pomivalci posode, pritlehni čistilci čevljev, v najboljšem primeru še kar vestni vrači, in edini neovrgljivi rekord, ki smo ga dosegli, je potrpežljivost pred bikovko...“

To je eden sicer manj izraznih, a zato bolj tematsko deskriptivnih delov pesnitve Dnevnik vrnitve v rojstno deželo pokojnega črnega martiniškega pesnika in politika Aimeja Cesairja. Kot je nemara razvidno, gre za delo, ki se uvršča med modernistično poezijo obdobja po prvi svetovni vojni in ki ga razločimo po kršenju liričnih, ortografskih in seveda kulturnih konvencij, široki, a politično in kulturno avantgardni tematiki ter zornega kota posameznikovega toka misli, ki preskakujejo med intimnim in občim, ki pa sta pri Cesairju že tako zamegljena pojma, da prehajata eden v drugega.

Cesairjevo delo, prvotno natisnjeno leta 1939 na Martiniku in s pomočjo občudovalca Andreja Bretona prvič ponatisnjeno v Franciji leta 1947, je v bogato izrazno, ezoterično slovenščino prevedel Aleš Berger v okviru svojega dolgotrajnega raziskovanja jezika nadrealistične avantgarde.

Živi jezik pesnitve, kot tudi spremljajočih kompozicij, je seveda njihov najmočnejši argument. Kar bi moralo biti samoumevno, pa vendar ni, vsaj v moji lastni izkušnji bralca poezije v slovenščini, kjer se mi vedno znova odkrivajo plasti okostenelega, afektiranega izrazja, ki zgolj mulijo po površini domačega izrazoslovja. Tekst pred nami uporablja zanosni poetični register slovenščine, ki ga je mogoče zaznati redkokje v domačem korpusu od druge polovice dvajsetega stoletja naprej. A ne zgolj parnaško zveneči glagoli, tudi samostalniki kipijo od komaj slišanega tehničnega izrazja, ki parno z avtorsko obsesijo z medicinskimi diagnostičnimi izrazi kaže jezikovni odtis modernosti, popisane v nastajanju, ki se je že davno tega umaknila pragmatičnim ali organicističnim pristopom do pesnjenja.

Resnično je v tem predvojnem tekstu reliktnega še kaj več kot le terminologija, čeprav se iz zgodovinske perspektive Cesairjeva politična misel kaže kot napreden manifest povojnega dekolonizacijskega duha, s katerim je Cesaire kot politik oziroma teoretik prišel v čudno navzkrižje. Skoval je namreč tudi sloveči pojem negritude, kar Berger v reviziji svojega izvirnega tolmačenja namesto kot „črnskost“ prevaja kot „črnotost“. Če je imel ta pojem med hladno vojno široke implikacije za kulturne politike črnskih dežel širom sveta in je bil, kar je še pomembneje, operativen pojem organiziranega, militantnega dekolonializma preko Fanona, se je Aime Cesaire kot poslanec v francoskem parlamentu uspešno zavzel za tako imenovano departmalizacijo Martinika, kar je otok spremenilo v čezmorski del matične francoske države in na dolgi rok preprečilo osamosvojitev tega karibskega otočka.

Dnevnik vrnitve v rojstno deželo resda poka od buržujskega univerzalizma, ki danes ni politično korekten in se nemara zdi obsojajoč, paternalističen in nenavadno idealističen, kar najbolj bode v oči. Vseprisotni gon po povzdignitvi črnstva kot estetske kategorije in kot zgodovinskega in političnega subjekta začenja, preveva in zaključuje pesnitev, medtem ko se avtorjev ego raztaplja in ponovno ustvarja iz razdedinjene trume, ki v nasprotju z nekaterimi nazori sedanjosti črpa naravnost iz narave,  trume, ki nosi rasni spomin, kjer se ji ne priznava zgodovinskega, katere ustvarjanje je žitje. Folk.

A Cesaire v mitomaniji vendarle premore tudi samorefleksijo, kar dela njegovo negritudo tako za vero kot za stalen boj proti sovraštvu oziroma suprematizmu. Njegova vera v rasno vstajenje je prepredena z zavedanjem o dejanskostih lastnega položaja, o politični anemiji revnega vsakdana, o aktivnem odnosu s kolonizatorji, ki so pesnikov tihi sogovornik, ne nazadnje s stigmo, iz katere izvira uporniška vera v dobro kolektivno samopodobo. Zraven pa večno priklicovanje trigonokefalije, embolizmov, filarioze, vsega parazitskega čuda telesne resničnosti bivanja v revščini.

Cesaire je bil več kot petinštirideset let župan glavnega mesta čezmorskega okrožja Martinika, zato me biopolitika ne preseneča. Bil je politik postkolonialnega okolja, izobražen na francoskih visokih šolah, ki je raje, kot da bi svojem elektoratu dvoril, poskušal razsvetljevati, razvnemati. Pravi romantični politik, torej. V času, ko so njega in kolege za pesnjenje okitili z nazivom Črnega Orfeja.

Tako kot se je zgodilo duhu moderne poezije, panafrikanizmu in radikalnem meščanskem humanizmu, je bil tudi Aime Cesaire kot nosilec teh ideologij nazadnje podvržen kritiki mlajših vrstnikov, ki ga je vzela iz aktivne sfere in ga prepisala med kulturne heroje z inspirativno vrednostjo. In tu je danes, na straneh Beletrinine izdaje, v jeziku, katerega dikcija bije v oči – v jeziku, ki v svoji ambiciji in kontradiktornosti za nas nepozorne bralce historicistično sodi med artefakte preuranjene modernosti ali arheologije modernosti, ko je bilo pripovedovanje odkrivanje in ne reificiran dodatek, olajšujoč delovanje strojev, tako snovnih kot ideoloških.

 

Črnikoval je Jan Adlešič.  

 

Aime Cesaire

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.