Dež, blato, propadanje. Čista morbidnost. Če kaj povezuje ljudi sredi neprestanega dežja in propadajočih stavb, je to popolna resignacija. Nezmožnost delovanja, negibnost, postopno zgnitje in zlitje z blatnimi tlemi. To je svet, ki ga zariše madžarski pisatelj László Krasznahorkai v svojem prvem romanu Satanov tango, ki je izšel leta 1985. Mi ga beremo v prevodu Marjance Mihelič, ki je v okviru festivala Fabula izšel letos pri založbi Beletrina.

Satanov tango je ples propadanja. Plešejo ga prebivalci nekakšne propadle kmetijske zadruge, ki svojo eksistenco osmišljajo, ali bolje, utapljajo v alkoholu in brezdelju. A hkrati pričakujejo odrešitev; čeprav globoko zakopana, v njih še vedno tli iskra upanja v boljše življenje. To negibno pričakovanje odrešitve spominja na Beckettovega Godota; še toliko bolj, ko se po zaselku razširijo govorice, da se v vas vračata karizmatični Irimías, njihov neke vrste duhovni vodja, in njegov spremljevalec Petrina, za katera so mislili, da sta mrtva.

Irimiasa in Petrino za razliko od Godota vaščani dejansko tudi dočakajo. Ali z njima pride tudi odrešenje? Irimías vaščane z mesijanskim govorom prepriča, da mu izročijo ves svoj denar. Z njim bodo, pravi, skupaj ustanovili komuno, kjer se bosta cedila med in mleko, in njihovega trpljenja bo konec. Kar pa se ne zgodi. Irimías je lažni odrešitelj; manipulator, ki naivnost vaščanov izrabi v svojo korist. Sporočilo postane jasno: ni odrešitve za človeka – če pa vseeno pride, je zgolj navidezna. Ples, ki ga v krčmi plešejo pijani vaščani v pričakovanju Irímiasovega prihoda, je hudičev ples.

Roman oziroma »plesni red«, kot avtor imenuje kazalo romana, je sestavljen iz dveh delov po šest poglavij. V prvem delu so poglavja oštevilčena od ena do šest, v drugem pa od šest do ena, kar že na formalni ravni kaže na spodleteli poskus kakršnegakoli napredka ali pobega iz ujetosti. Prvi del se konča s prihodom Irímiasa in Petrine, se pravi z navideznim dočakanjem odrešitve, ki pa se v drugem delu postopoma izkazuje za lažnivo. Vse do zadnjih vrstic romana, ki so povsem identične prvim – kot vaščani, ki niso ob koncu romana za obljubo lažne odrešitve nič manj dovzetni kot na začetku. Tako uspe romanu z obeh plati, vsebinske in formalne, ustvariti koherentno celoto, pesimistični svet človeške bede, ki mu ne poveljuje nič drugega kot zakon hudiča.

Tudi pisateljev slog – povedi, dolge več kot pol strani, zgoščeni, besedno bogati opisi pokrajinske in duhovne mizerije – deluje izredno sugestivno in ustvarja povsem svojsko estetiko grdega. Na neki točki se besede zgostijo do te mere, da so najprej izpuščena ločila, nato pa tudi presledki, kar za bralca ni ravno olajševalna okoliščina, ki pa kljub temu doseže svoj učinek. Ko propadejo celo besede, nastane vzdušje mrzlične brezperspektivnosti, ki je tako pretirano, da se zdi nemogoče, nenaravno, skorajda že patološko.

Vrnimo se k pripovedi. Kljub osrednji pripovedni niti je vsako poglavje posebej sklenjena celota, samostojna epizoda nekega dogodka ali perspektiva posamičnega lika, s čimer pripovedovalec z več zornih kotov pokaže na ujetost, na brezizhodnost, ki poveljuje vsem prebivalcem vasi. Zdi se, da so vsi vaščani za svoj beden položaj nekako krivi brez krivde. Krivi, ker ne storijo ničesar, in nedolžni, ker pravzaprav ničesar ne morejo storiti. Tako tudi ne morejo zares sprejeti odgovornosti za tragično smrt mladega dekleta. V petem poglavju prvega dela namreč spremljamo od družine povsem zapuščeno in neljubljeno dekle Estike, ki dneve preživlja s skrivanjem v zapuščenem kurniku, od koder opazuje dogajanje okoli hiše. Družbo ji dela mačka. Nakar pa Estike zlepa ugotovi, da je močnejšaod mačke. Zato jo začne neizprosno trpinčiti. Nato jo ubije tako, da jo prisili pojesti podganji strup. Z mačjim truplom tava po zaselku; ko pride do zapuščenega dvorca, še sama poje strup in skupaj z mrtvo mačko obleži na blatnih tleh. To je zagotovo nekakšen vrh grozljivosti Satanovega tanga. A zaradi hladnosti in indiference pripovedovalca in že tako morbidnega vzdušja nas niti ta dogodek ne pretrese zares; zdi se kar nekako preveč naraven v tem okolju, v tej satanovski pokrajini.

Tretjeosebni pripovedovalec, ki je povsem distanciran od dogajanja, pa na neki točki vendarle poseže vanj, še več, zazdi se, da je celo sam del dogajanja, da je pripovedovalec pravzaprav eden od protagonistov romana. V tretjem poglavju z naslovom Nekaj vedeti spoznamo zagrenjenega doktorja, enega od vaščanov. Živi sam, odtujen od sovaščanov, cele dneve poseda v naslanjaču, gleda skozi okno, pije žganje in kadi ter si v zvezke zapisuje vsako najmanjšo spremembo, ki se pripeti v zaselku. Za vsakega od vaščanov ima poseben zvezek, kamor si zapisuje podrobnosti iz njihovih življenj. Kar lahko tu slutimo, se udejanji v zadnjem poglavju Krog se zapira, ko si doktor v zvezek zapiše to, kar preberemo na prvih dveh straneh romana. Krog je tako zares sklenjen, hkrati pa ta metafikcijskost po drugi strani razbremeni bralca – nenadoma se zavemo, da prebiramo literarno igro. Dež in blato nadomesti zavedanje, da je pred nami zgolj fikcija. Pred bralcem se zariše podoba avtorja, ki se igra z besedami in se že skoraj posmehuje naši zamorjenosti. Vsaj nekdo, ki ima veselje v tej morbidnosti!

A Satanov tango ni samo umetniški ekskurz v anatomijo propadanja. Dogajalni čas romana je, čeprav implicitno, čas komunistične Madžarske in njene politične represije. Irimías je kriminalec, ki mu oblasti gledajo skozi prste, on pa jim v zameno pošilja izdelane opise raznih ljudi, tudi prebivalcev propadajočega zaselka. Tudi obljubo, ki jo da vaščanom ob svojem prihodu, namreč o ustanovitvi nekakšne komune, lahko beremo kot direktno kritiko komunistične oblasti. A vendar se zdi, da je družbeno-politični aspekt za avtorja postranskega pomena. Tudi to, kar prihaja in bo prišlo, če parafraziramo Žižka, ni luč na koncu tunela, temveč vlak, ki nam drvi nasproti.

Srž romana ostaja pesimistični uvid v življenje kot tako, v človeško nemoč in v bedo, ki je v svoji negibnosti temu svetu nekaj imanentnega. Lászlu Krasznahorkaiju pa uspe iz te deževne mizerije ustvariti svojevrsten umetniški dosežek; v dolgih povedih in besednem razkošju zariše podobo sveta, ki še dolgo ostane v naši zavesti. Če ste si morda, drage poslušalke, pred nekaj tedni v Kinoteki ogledale po romanu posneto sedemurno filmsko epopejo madžarskega režiserja Béla Tarrja, potem veste, o čem je tu govora: Razbite ceste. Dež in blato. Krdelo konj, ki naskakujejo drug drugega. Počasno drsenje slike skozi sivo, neskončno madžarsko ravnino …

A ni vse tako mračno, kot se sprva zdi. Vendarle gre za ples, ki v končni fazi ostaja zgolj igra, pa četudi kocke meče sam Satan. Ali pa morda pisatelj.

S hudičem je plesal vajenec Jakob.

foto: Specchioscuro