Jas sen kitajski piškotek. Prvi stavek romana mladega Poljaka Ignacyja Karpowicza je bil eden najboljših zadnje čase. Po prvem kris-kros branju prav tako same ovacije in oh, komaj čakam, da se zakopljem v poljski špeh – debelina knjigo namreč kvalificira za resno amatersko orožje. Obet še enega vzhodnoevropskega mešetarjenja ridikuloznega vsakdana z mitološkimi, tradicionalnimi, religioznimi, metafizičnimi kolektivnimi vzorci, v katerih lahko uživamo v zadnjih desetletjih - v mislih so predvsem Bodor, brata Florian, Kuczok, Esterhazy, Greczo in tako naprej. Žal se po prvi tretjini kopanja navdušenje stabilizira in ukalupi v nekaj vsebinsko sicer posrečenih for, ki pa ti grejo v stopetnajsti manifestaciji že tako na jetra, da orožarske lastnosti romana mimogrede usmeriš v avtodestruktivne manevre.

Dolgi uvod besedila predstavi nekaj zaporednih situacij oziroma dobesedno ekonomskih transakcij odnosov med različnimi profili protagonistov. Kapsulne scene predstavijo staro devico, ki pomaga razbojniškemu mulcu in s tem nezavedno iniciira njun ljubezenski odnos. Njeno nečakinjo, ki se v mulca zaljubi, mimogrede pa zapelje še moža svoje noseče sestrične. Mož noseče sestrične se iz danes na jutri pobebavi na stopnjo desetletnika in nobeden ne ve, zakaj. Prijatelja še ne pobebavljenega desetletnika njegov gejevski ljubimec zaloti med varanjem v očitno večnamenski savni. In naprej v takem smislu. Scene si sledijo linearno, povezujejo pa jih tri stvari. Prva je lakonična sprememba pri moških protagonistih v posamezni situaciji, praviloma nehotena, dramatična in konceptualno v popolnem nasprotju z dotedanjimi značilnostmi vsakega retardiranega lika. Spremembe brez izjeme iniciirajo ženske. Saj zveni znano, kajneda, prenašajo ženske, zbolijo moški.

Druga povezovalna akcija je prav tako vsebinska, izginjajo likalniki in zmanjkuje kave. Nepojasnjeno. Mimogrede, ko bralec že skoraj pozabi na prekomerno omenjane zmečkane srajce, je razlog navržen v drugem delu knjige, in ja, popolnoma banalen je, brez vsake narativne vloge in brez najmanjše drame. Neposrečeno.

Še vedno pa ne tako neposrečeno kot tretja, tokrat stilska figura v besedilu, ki naj jo imenujem zdravorazumskost. Navajanje šank modrosti v fikciji je tretjerazredno mašilo nedodelanih likov in dodajanje situacijske komike s seksualnimm podtonom ter nekaj intelektualnih referenc to mašilo sicer predstavi kot kolikor toliko prebavljivo. Potem količina takšnega avtorjevega izživljanja nad lastno omejeno stilsko kapaciteto deluje boleče. In roman je res predolg za kar koli bolečega.

Z nekaj hermenetične poštenosti (in maščevalnosti) gre kar dobršen del pravkar izpljunjenega gneva na račun nekaterih res genialno zastavljenih narativnih idej, ki pa žal ostajajo izvedene na tako osnovni in linerarni ravni, da se razočaranja enostavno ne da prezreti. Avtor v drugem delu romana uvede zgornji svet: bogove, naše in vaše, iz starih besedil in današnjih svetišč, pokloni jim intrigantno medsebojno akcijo in namigne v razvoju njihovih kapsulnih zgodb, ki se odvijajo podobno ena za drugo tako kot pred sto petdesetimi stranmi človeške, da jih bo v tretjem delu pomešal, povezal med sabo, ne vem, vsaj pustil, da se zgodijo. To obljublja delno uresničitev skrivnih bralskih perverzij najvišjega ranga, meji tako rekoč na romanizacijo na primer Platonovega Parmenida.

Bralci ostanejo goli in bosi, Parmenid pa trdno na piedestalu. Isto stilsko svetohlinjenje zmesi šanka, seksa in Žižka, isto kontingentno parčkanje in impulzivno odločanje. V povprečju se ena božja skupina pridruži eni človeški, s tem da ostarela gospa in huliganski mladec, s katerima se roman spravi v pogon, ostaneta tako brez svojega deleža božanskosti kot brez razloga ali razlage za takšno odločitev. Verjetno je pisatelj nanju preprosto pozabil.

Roman tako teži k zaprtju nebesnega svoda in sestopom božjastnih bitij med smrtnike. Malo se pogovarjajo in izmenjajo nekaj tekočin, prednačijo alkoholne in seksualne. Posledic ni. Skupaj centripetirajo v pekel. Zakaj in kako, ostane avtorjeva skrivnost.

Seveda: roman izpostavi običajne male ljudi in njihovo praznost v sodobni Poljski. Tako kot tričetrt drugih sodobnih poljskih romanov. In ja, družbena kritičnost, ironija, ki jo nekateri morda razberejo iz že omenjane vehementne stilske trojice, prehajanje iz realnosti v metafizičnost, vse to je verjetno pomembno za sodobno romanopisno umetnost, ampak zgolj ti elementi v poplavi podobne literature ne opravičujejo masovnega tiskanja papirja. Bralci danes nismo ravno podhranjeni, kar zadeva to udrihanje čez sodobno družbo, še več, vsakršen ekskurz mimo tega je več kot dobrodošel. Zato promoviranje mladega talenta Karpowicza deluje tako obetajoče. In kritiško primerjanje s Kundero in Bulgakovom, uf! Izkaže se, da trije posrečeni absurdi vendarle ne morejo zadostovati za tako visoko družbo.

Roman vsekakor ni tako slab, kot je morda razbrati iz preteklih nekaj podatkov. Zadostoval bo za porabo časa povprečne kvalitete in avtor je vsekakor še dovolj mlad in bibliografsko aktiven, da se splača slediti prihodnjim podvigom. Kar se zdi, da mu je konec koncev pri temle delu vendarle odlično uspelo, je obetati tako zelo mnogo in izpolniti tako zelo malo.