Onečéditi: umazati, onesnažiti; a tudi vzeti ugled, osramotiti. Glej tudi: srati po nečem. Toda po čem? Na podlagi katerega normativnega kriterija? S tako zastavljenima vprašanjema vstopamo na področje kritike. Kritika – in njen izjavljalec, kritik – sta nekaj inherentno protislovnega. Kot nas opozori Foucault, kritika »želi igrati policista«, hkrati pa »ne more narekovati zakonov«. Zakoni namreč izhajajo iz drugih vednosti, ki določajo neko področje, kritika pa se jim podreja, a na specifičen način: tako, da ohranja svojo funkcijo kot »umetnost ne biti toliko vladan«. Toda ne v celoti, kajti ne biti vladan ni mogoče; kritikovo vprašanje je zato tole: kako vladati samemu sebi.

Preko tega ovinkastega uvoda končno preidimo k stvari sami. Onečejevalec, drugi roman Kazimirja Kolarja, se osredinja okoli figure, ki se očividcem že od daleč zdi nenaravna, ne povsem človeška. Zlasti v prvem delu romana, v katerem beremo pričevanja oseb, ki so na javnih mestih in kasneje kulturnih objektih tako ali drugače zaznale luže urina ter včasih tudi feces in spermo. Policija pogojno odpre preiskavo. Za temi nečednostmi stoji skrivnostna figura, za katero nikoli nismo povsem prepričani, ali je nadnaravna ali ima na priče samo nekakšen konfabulacijski učinek. Zmerom ga odkrijejo po intuiciji, ker jim nekaj tako pravi, ampak nekako ne znajo razložiti, kako ali zakaj. Pojava visokega, a nekoliko šepajočega in ukrivljenega moža vzbuja pozornost ali vsaj fascinacijo – ni neopazen. Je pa nekako prostorsko nelokalizabilen – vstopi v stolpnico TR3, ne da bi iz nje izstopil – in časovno neumestljiv – očividci se sprašujejo, koliko je star, čeprav sploh ni nujno, da je starost v klasičnem smislu eden od njegovih predikatov. Je … Onečejevalec.

Kolarjev roman je dvodelen. V prvem delu spremljamo poročanja ljudi, ki so Onečejevalcu prišli na ekskrementalno sled, v drugem delu pa beremo pričevanja ljudi, ki so tako ali drugače prišli v stik z moškim po imenu Theodor Baumann. Poleg nas, bralcev, ki nam je istovetnost Onečejevalca in Baumanna močno sugerirana, slednjega zločinov sumi le še neimenovana pripovedovalka s samega začetka knjige. Ta se loti povezovanja točk teh bizarnih pojavov onečejevanja, kasneje pa tudi sumljivih smrti mladih žensk. Paranoidnosti raziskovalkinega vzpostavljanja povezav je zoperstavljena nakazana apatija policije in javnosti, ki Onečejevalčeve manifestacije pozabita, brž ko nehajo biti aktualni.

Ime česa je Theodor Baumann, se sprašuje piska izvrstne spremne besede Silvija Žnidar. Tvegamo lahko interpretacijo, da je ime tistega, kar se neprenehoma razglaša kot »kriza kritike«: sodobna umetniška produkcija je nekvalitetna, ker je nereflektirana, to pa zato, ker je njena kritika preveč permisivna, neodločna. Preberimo dialog dveh anonimnih likov: »'Kako se nima smisla ukvarjati s tem?' – 'Pač tako,' je rekla. 'Najbolje je biti tiho, saj se s tem nikomur ne zameriš.' – 'Mislil sem, da ti je kaj do književnosti,' sem ji odgovoril. – 'Saj zato – ker mislim delati kariero na tem področju,' je rekla.« Kritištvo na majhni sceni, kakršna je slovenska, zmerom tvega zainteresiranost za drugo od čiste kritike, za to, čemur se po navadi reče osebni interesi. V tem oziru je kritika vedno že onečedena, Onečejevalčevo početje pa je kot nekakšen acting out metaforičnega sranja po nekem umetniškem delu – kot paradigme odločne geste. Ima se za umetnika in za kritika, morda kar umetnika-kritika, saj mejo med eno in drugo dejavnostjo dejansko briše.

In zakaj je za Baumannovo gesto tako pomembna transgresivnost? Ponazorimo to z morda bolj znanim primerom, namreč sploh prvo epizodo serije Black Mirror. V njej spremljamo britanskega premierja, ki ga sočutno odigra Rory Kinnear. Terorist ga prisili v javno spolno občevanje s prašičem v imenu reševanja življenja ugrabljene princese. Toda epizoda se konča s cinično noto resentimenta: terorist je bil v resnici umetnik, njegovo izsiljevanje pa performans. Kaj vse si bojo še izmislili ti umetniki, si zamrmrajo tisti bolj cinični gledalci ob ogledu epizode. Kaj sploh je umetnost, si mogoče rečejo tisti bolj odprti; zagotovo ne bi smela biti to. Zagotovo pa v tem gibanju transgresije obstaja neki vzorec »vedno več« – kar je včeraj še šokiralo, je danes že dolgčas. Se je temu vzorcu vredno upirati ali pa je možna pot tudi skozi? Je Baumann iz Onečejevalca kulturni akceleracionist?

Čeprav se ob branju prvih nekaj strani začnemo ogrevati za detektivsko zgodbo, murder mystery, ki se ji da priti do dna, pa do tega dna vendarle ne pridemo. Format detektivke propade: končni vtis je, da pravzaprav sploh ni bilo nikakršnega umora ali zločina, ki bi bil resnejši od kršitev zakona o motenju javnega reda in miru. Pa vendar si je Baumann v umetniških krogih pridobil sledilce in sledilke, ki so v njem videle nekaj več. Nekatere je sicer prigovarjal k samomoru, kar ga – poleg osebnih prepričanj in zapisov – naslika kot antagonista. Pa vendar se Baumann pod smrti mladih žensk verjetno ne bi podpisal kot njihov avtor. Prej je zagrešil nekakšen metafizični zločin: Baumann je sejalec nekega generičnega nihilizma, ki smrti ne terja kot žrtvovanje za kakšno višjo Stvar, ampak jo jemlje kot induktivno posledico radikalne indiferentnosti sveta. Sicer pa je njegova odlika ta, da pomanjkanje koherentnega teoretskega okvirja nadomesti z nepojasnljivim magnetizmom, ki pritegne toliko ljudi in ustvari nek minimalen cult following.

Najbogatejši zalogaj romana je »100 navodil kritikom«, domnevno najvplivnejši Baumannov internetni zapis, na samem koncu knjige, ki ga je Kolar že sam objavil na portal LUD Literatura novembra 2023. Nekaj primerov:
»4) Kritiki so za razliko od avtorjev, ki so nasledek vzreje in izbora, proizvod lastne, čiste volje. [...] 12) Kritik je odgovoren za svojo anatomijo. [...] 29) Dober kritik je tisti, pred katerim avtorji trepetajo kot ptički pred klopotačo. [...] 41) Kritik mora knjige pomakati v drek, scalino in kri. Tako si bo ustvaril nov bazen doživljajev, iz katerega se bo napajala njegova inovativnost. [...] 76) Kritik slavi anonimnost ali pa ravna tako, kot da je anonimen.«
Ena od Kolarjevih zajebancij je sicer, da je navodil samo sedemindevetdeset. Če se roman začne počasi, s poročili naključnih ljudi o dogodkih in pripetljajih, o katerih ne izvemo nič več, pa ima tu vsaka beseda težo koncepta. Zapise imamo lahko za prazno, brezsmiselno in edgy besedičenje, težko pa bi zanikali, da v njih ni zrna genialnosti. Theodor Baumann je namreč nekaj takega kot libidinalni prevarant – če med norost skriješ drobce genialnosti, ta obarva celotno norost in jo celó postavi pod vprašaj. Hkrati pa to samega Baumanna navda z zanj značilnim privlakom, dobesedno postane vzrok želje, ki je ob njegovi neprijetni pojavnosti zato še toliko bolj očitna.

Kazimir Kolar svoj izvrstno skonstruirani lik umesti v konkretno slovensko realnost, v kateri prebivajo tudi Kolarjevi sodobniki. Najočitnejši primer je tragikomični lik filozofa Slavoja Ž., ki se pod vplivom Onečejevalčeve psihoindukcije nesrečno zaklene na lastno stranišče, tam preživi dva obupna dneva, nato pa ugotovi, da sploh ni zaklenjeno. V eno od Baumannovih spletnih objav vpiše tezo lokalnega akceleracionista Primoža Krašovca o odvečnosti človeštva z napredkom tehnologije, zaslediti pa je mogoče tudi reference na številne literate. V našo realnost se roman vpenja tudi z referenco na Knjižnico Otona Župančiča, kjer zares že vrsto let operirajo dežurni onečejevalci toaletnih prostorov in pasaže pred vhodom v ustanovo.

Čeprav sta avtorja »100 navodil kritikom« tako Baumann kot Kolar, je mostiček, ki napeljuje na avtobiografskost, tu zavajajoč, kolikor Baumanna beremo zgolj kot lik, ki zastopa neko osebo. V enaki meri je namreč tudi provizoričen skupek neosebnih sil, ki s svojim osebstvom brklja in manipulira, da bi lahko vladal samemu sebi – tako kot dober kritik. Je Baumann telo brez organov? Kazimir Kolar v romanu Onečejevalec kljub sprevrženosti ne moralizira in se kljub razgledanosti ne razkazuje, temveč skoraj skromno ponuja izvrstno skovan lik. Roman predstavlja pomemben doprinos v nizu del, ki transgresijo jemljejo kot objekt zanimanja; obenem pa libidinalni magnetizem Theodorja Baumanna sega čez platnice knjige in zintrigira tudi bralce.