Negar Djavadi, montažerka, scenaristka in pisateljica, se je rodila leta 1969 v Iranu, od koder je z enajstimi leti skupaj s svojo družino zbežala v Pariz. Njen literarni prvenec, roman Dezorientalka, je lansko leto v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi cf*. Čeprav Djavadi zanika, da bi bila Dezorientalka avtobiografski ali zgodovinski roman, je zgodba glavne junakinje romana Kimie Sader do neke mere tudi avtoričina osebna zgodba, pomešana z zgodovino, ali, kot v romanu zapiše prvoosebna pripovedovalka: »… boste videli, kako zelo pomembna sta bila Mazandaran in Kazvin, Kazvin in Mazandaran, ne samo v moji mali osebni zgodovini, ampak tudi v veliki zgodovini. Torej tudi vaši. Ko govorimo o Iranu, Zahod in njegov hegemonski pogled na svet na žalost nista nikoli prav daleč stran.«

Zgornji citat in navsezadnje sam naslov knjige nas opozarjata, da Dezorientalka polemizira z orientalizmom. Kaj orient pravzaprav pomeni, če izhajamo iz predpostavke, da ne obstaja od nekdaj, temveč se je vzpostavil v razliki, v razmerju do hegemonega okcidenta? Ko v rokah držimo knjigo, ki se že v naslovu igra z besedo, s katero označujemo zahodnjaški pogled na drugega, se moramo nujno vprašati, kdo piše. Ta nujnost je zavest o tem, da vednosti, ki jo proizvaja literatura, kljub pogosti težnji po apolitičnem, ne moremo ločiti od avtoričine ali avtorjeve pozicije in vpletenosti v družbeni kontekst, iz katerega izhaja. In na tej točki ne moremo spregledati dejstva, da je avtorica Dezorientalke politična begunka.

Zato nam Djavadi bolj kot mistiko islamske kulture in fascinacijo nad kulinariko, eksotičnimi dišavami ali vzorci, ponuja politični kontekst, nujen za razumevanje iranske polpretekle zgodovine, ki vpliva tudi na sodobno geopolitiko. In je navsezadnje močno vplivala tudi na pisateljičino življenje. Pripovedovalka v romanu z nenehnimi opombami pod črto izobražuje bralko in bralca, tako da spremna beseda Primoža Šterbenca služi zgolj kot dopolnilo k tekstu. Kimijin osebno zgodbo postavlja v kraj in čas mnogih političnih vrenj: v amerikaniziran in moderniziran Iran po beli revoluciji, katere rezultati so, poleg navidezne svobode, v resnici revščina, korupcija in represija, ter izgon političnega nasprotnika Ruholahja Homeinija v Pariz. Nasprotovanje šahovemu režimu je pripeljalo do vrenj med letoma 1977 in 1979, vse do islamske revolucije. To je čas, ko je glavna junakinja Kimia, hči novinarja Dareja, šele najstnica.

Darej se je med revolucijo znašel v političnem precepu: »Šahovi privrženci so bili mnenja, da je prepustil deželo mulam in ubil generala Rahmanija. Mule na oblasti v Iranu, so ga imeli za služabnika Zahoda, intelektualnega škodljivca. Konservativci so mu očitali ateizem in nasprotovanje islamizaciji.« Ta citat dobro oriše razlog za Darejev pobeg v Pariz in hkrati kaže na zagonetno ozadje akterjev islamske revolucije v Iranu.

Med protirežimskimi gibanji je veliko vlogo imela iranska intelektualna levica, ki ni podpirala niti proameriškega šaha Pahlavija niti kasnejše Homeinove Islamske republike. Zato je bila preganjana z obeh strani. Romana brez zavesti o povedanem sploh ne moremo brati. A istočasno ga lahko beremo kot roman odraščanja in identitete. Kimia namreč svojo zgodbo začne kot odrasla oseba, čakajoča na umetno oploditev v bolnišnici. Medtem ko čaka na pregled, pripoveduje najprej genealogijo svoje družine, nato se osredotoča na lastno otroštvo, zadnji del pripovedi pa posveti raziskovanju svoje spolne fluidnosti, integraciji v pariški vsakdan in vprašanju lastne identitete znotraj Francije, za katero pravi, da je bajka: »Toda svoboda je slepilo, spreminja se samo velikost ječe.«

Roman skuša polemizirati skorajda z vsem. V prvem delu romana, strani A, je pripoved izjemno koherentna, fokusira se na čas odraščanja v Iranu, na politične dogodke in na družinsko zgodovino. Vendar se ji v drugem delu, imenovanem stran B, zgodi zdrs, ki ga je verjetno opazila celo avtorica sama. Na spodnjem delu lista lahko kot opombo preberemo, da je stran B po navadi slabša stran. Čeprav izjeme obstajajo, stran B Dezorientalke resnično ustreza svoji definiciji. Kimia postane upornica, ki živi po skvotih, pije in se drogira. Čeprav v okviru svojega početja eksplicitno ne opeva svobode francoske družbe, bralko zmoti to, da je upor obrnjen predvsem proti staršem, medtem ko je kritiko francoske vlade in njene vpletenosti v Iran zaznati zgolj v opombah.

Kimia pozabi na iransko-iraško vojno, ki sledi njeni begunski izkušnji. Svojo pripoved usmeri v to, da si želi otroka, vendar ne z moškim, temveč s svojo partnerko Anno. Umor njenega očeta v Parizu, veliki dogodek, ki ga v romanu pripovedovalka ves čas omenja in ki naj bi deloval kot prelomnica, zasenčijo njen odnos s partnerko, popis njenega nekonvencionalnega življenja in želja po materinstvu. Glavna junakinja Kimia ni več tako prepričljiva, opombe začenjajo delovati kot nuja po ohranitvi forme, pripoved izgublja napetost, ker veliki dogodek pride prepozno in je zato pričakovan. Težave prvenca, ki hoče v enem romanu povedati vse. Čisto vse. Ampak, kaj pa vloga Francije?

A s temi očitki povzročam zgodbi silo. Pričakovanje po ekstremni politizaciji glavne junakinje se res ne uresniči. A morda je ravno to trik dezorientiranosti. Dezorientalka je dvojna razlika. Kot orientalka je že prvič definirana skozi pogled drugega, drugič pa skozi predpono dez-. Desorientale. Mi hočemo tisto, česar nam roman ne ponudi. Hči ne gre po poti svojega očeta. Pa bi morala? Zanimajo jo druge stvari. Pa vendarle ubira podobne stopinje. Meta stopinje. Ker s tem, ko je roman napisan, v nas bolšči osebna zgodba, ki je ne moremo reducirati v noben birokratski vokabular. Izvor? Starost? Prošnja za azil izražena?