Na meniju za današnje moljevo kosilo je zbirka kratkih zgodb Dangers of Smoking in Bed, ki jih je leta izdala 2009 v španščini izdala Marianna Enriquez, angleški prevod izpod prstov Megan McDowell pa je prineslo letošnje leto, ko je zbirko opazila tudi komisija nagrade International Booker Prize. Zbirka prinaša nabor kratkih zgodb, ki bi jih lahko zaradi podobja in atmosfere uvrstili v žanr grozljivk, ki se dogajajo na podeželju in mestu Argentine. Gre torej za zbirko nočnih mor, ki s spretno izrabo zvrsti kratke zgodbe, ustvarja alternativno podobo ne le argentinskega okolja, ampak tudi na novo definira motiv malega človeka.

Argentina je v slovenskem miljeju izseljenska domovina izgnane potice kljub vsem težavam, ki jih je imela skozi sodobno zgodovino. Odmev prav teh težav je v podtonu same zbirke, saj se vse zgodbe začnejo v benigni situaciji s potencialom pozitivnega razvoja. V fokusu posamezne zgodbe je vedno ženska protagonistka, ki kaže izrazito težnjo po individualizmu in strah, oboje pa vodi v njeno introvertiranost in zaprtost. Četudi so protagonistke, imajo pravzaprav pasivno vlogo in zgolj pripovedujejo o tem, kar se jim dogaja, ne da bi same želele vplivati na dogodke. Primer tega je prva zgodba Our Lady of the Quarry, ki bolj kot o pripovedovalki govori o ljubosumju pripovedovalkine prijateljice na neko drugo lokalno dekle, ki uspe očarati vaškega lepotca. S tem pa največ pove o sebi, predvsem, da sebe ne dojema kot dovolj zanimivo in se tudi noče, saj bi zanimivost pomenila, da bi se svet nenadoma začel zanimati zanjo, kar bi povzročilo razpad njenega malega sistema vsakdana.

V tem malem sistemu vsakdana ima glavno vlogo fantazija. V pasivnosti, ki ji botrujeta strah in individualizem, je fantazija edino orodje, s pomočjo katerega si je nepojasnjene dogodke v malem sistemu sploh mogoče razložiti. V kratki zgodbi The Well se tako protagonistka niti ne ukvarja z racionalnimi razlogi za svojo nezmožnost zapustiti hišo, temveč se prepušča vražam svoje mame. Nazadnje gre celo tako daleč, da obišče žensko, ki naj bi nanjo priklicala to nezmožnost, torej prekletstvo, a se je naposled prisiljena sprijazniti, da je izvor problema v njeni glavi. Problem ni torej v zunanjosti, temveč v njeni nezmožnosti prepoznavanja razlik med sabo in tem, kar jo obdaja. Podobno si je tudi v prej omenjeni zgodbi, Our Lady of the Quarry, lažje razložiti, da je nepriljubljeno dekle in njenega mladeniča dobil nadvse okrutni lastnik s svojimi cerberskimi psi, kot pa da sta utonila zaradi naravnih razlogov. 

Kratke zgodbe se dotikajo tem ljubosumja, žalosti in nerazumevanja medčloveških odnosov. Protagonistke imajo zaradi svoje pasivnosti možnost reflektirati odnose, tako te, ki jih opazujejo med ljudmi, kot te, ki jih, mestoma mukoma, vzdržujejo same. Ampak ta ideja je v nasprotju s fantazijo, ki pomeni ravno nasprotno od objektivnosti. V ozadju je predvsem motiv malega človeka, ki si v odsotnosti komunikacije z zunanjim svetom, ki vodi v osamljenost, izmišlja razloge za situacijo, v kateri se nahaja. Mali človek tako ni več mali zato, ker bi bil ujet v velikem sistemu, temveč zato, ker v svoj mali sistem ne spušča nikogar. 

Fantazija odpira pot umikanju linearnega časa v prid cikličnemu. Namesto da imamo točko A, od katere se premikamo proti točki B in od tja v veliko neznano, imamo torej krog, v katerem se neznano poraja iz znanega in postaja zopet znano, iz katerega se nato spet porodi neznano. Neznano je torej smrt, ki je poleg predrugačenega motiva malega človeka eden izmed osrednjih motivov zbirke. Smrt ni nikoli konec, ampak predvsem začetek nečesa drugačnega. Protagonistke v kratki zgodbi Angelita tako recimo ne preseneti, da se v njenem stanovanju pojavi dojenčica, prezgodaj umrla hčerka protagonistkine babice. Njena pojavitev je tako začetek njunega skupnega življenja. 

Ta zgodba je tudi najbolj plastičen prikaz avtoričinega sloga. V zgodbah namreč spretno prepleta grozljive elemente z ozirom na narativni lok kratke zgodbe. To pomeni, da najbolj grozljivega trenutka v zgodbi ne predstavlja sam trenutek pojavitve dojenčice, ki ima vse znake večdesetletnega razpada v zemlji, temveč to, kako se protagonistka nauči živeti s tem truplom, ga povijati, oblačiti, se z njim pogovarjati, ga narediti živega. Suspenz se torej gradi počasi in ni nekaj hipnega in kratkotrajnega, kot je to v kratki zgodbi Angelita, ali pa se za vrh izkoristi struktura kratke zgodbe, ki prinaša obrat na samem koncu. Taka je recimo kratka zgodba The Well. S počasnim nalaganjem grozljivih elementov, ki šele z zaključkom kratke zgodbe razvijejo svoj celotni potencial, se gradi tudi temačna, zadušljiva atmosfera. 

Poleg tega je slog v kratkih zgodbah pedanten, ko pride do podajanja podrobnosti oseb, dogodkov, stavb. Posebej mojstrsko so izpisani prizori mestne množice v kratki zgodbi Rambla Triste, v katerih Enriquez ne govori o turističnih ulicah, polnih veselih ljudi, temveč o trudnih, izmolzenih obrazih, med katerimi jih mnogo izgine za vedno in se vračajo v obliki posnetkov ali slik, ulice pa so umazane in nevarne.

Kratka zgodba deluje kot prikaz tega, kar doživlja sodobni mali človek: groze nevednosti in groze samote. Pod vsem tem se skriva predvsem strah pred pozabo, ki bi odkrila nesmisel življenja in njegovo cikličnost. Večplastnost zgodb je v tem, da jih je mogoče brati kot sodobne pravljice, alegorije ali pa tudi sanjska videnja. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za apokaliptična ali utopična videnja, saj v ozadju ni namen etičnega prevpraševanja sodobne situacije. Liki in njihova dejanja so domišljija, spuščena na prostost, ki zelo intenzivno zahteva odgovor na vprašanje, katere maske in preobleke si človek nadeva vsak dan.

Vse interpretacije govorijo o tem, kar nas spremlja v dobi dezinformacij in lažnih novic: kako vedeti, kaj je res. Enriquezin mali človek se s tem spopada tako, da v svojem fantazijskem svetu ustvarja razlage svojih dilem. Zdi se, da se je slovenski mali človek v tem zopet približal Argentini.