Hrvaška književnost ima zaradi svojega specifičnega položaja v regiji tudi svojevrstne zakonitosti – kot vsaka književnost, kajpak -, s katerimi se zdi smotrno začeti današnji krajši uvid v knjigo hrvaškega pisca Draga Glamuzine s preprostim, a povednim naslovom Trije, ki je izšla pri Študentski založbi v okviru letošnjega festivala Fabula.

Podobno, kot je to storila slovenska z Blatnikom, Bratožem, Gradišnikom in drugimi, je tudi hrvaška književnost s Pavličičem, Tribusonom in Fabriem pred zadnjimi balkanskimi vojnami globoko zaorala v postmodernistično ledino. Tuđmanova oblast in konec vojne sta zatem prinesla preobrat v bolj neorealistične vode vojne proze, ta pa se je znotraj in zaradi FAK-a, festivala alternativne kulture, v novem tisočletju preobrnila v slog, ki bi ga lahko na hitro imenovali kritični neorealizem s primesmi črnega humorja, znan tudi pod imenom »nova hrvaška proza«. Kot del tega novega vala lahko zapišemo imena, kot so denimo Tomić, Ferić, Nuhanović, Dežulović in Jergović. Ob širšem tipološkem označevanju lahko v novem tisočletju govorimo tudi o pojavu »nove iskrenosti«, têrminu, ki sta ga v evropskem prostoru prva jasneje poudarila ruski znanstvenik Mihail Epštejn in pesnik Dimitrij Prigov.

Nova iskrenost, imenovana tudi postkonceptualizem, je – do črke natančno po Epštejnu – »eksperiment v oživljanju mrtvih jezikov z obnovljenim patosom ljubezni, sentimentalnosti in navdušenja«. Je torej korak stran od strogo formalizirane metafikcijskosti in medbesedilnosti, ki je zvesto služila postmodernizmu. In čeprav lahko v Glamuzinovem romanu Trije zasledimo jasno sled metafikcijskega postopka »zgodbe v zgodbi v zgodbi«, ta ne predstavlja osrednjega motiva. Pisec knjige, novinar Goran, je tudi tisti, ki zgodbe piše in o taistih zgodbah v naslednjih poglavjih tudi razmišlja; kot da bi ne bile del istega romana, istega teksta: kot da bi obstajale na več ravneh, med katerimi je treba zagledati široko zarezo. Tovrstni postopki v bralcu zbudijo dvom o resničnosti zapisanega, saj se tudi glavnemu liku zagovori, da zapisane zgodbe niso resnične, pa vendar se z nizanjem istih izjav in podobnih čustvenih stanj bralcu zazdi, da v resnici ni važno, na katero raven je treba kakšno izmed poglavij uvrstiti. Vse so namreč del iste matrice ljubezenskega trojčka v sestavi – če skiciramo karseda banalno in nazorno - novinar Goran, njegova žena Sandra in ljubica Hana. Nujno vključuje še vse nič hudega sluteče otroke in sodelavce ter v kratkem času postane celoten literarni svet, ki kot črna luknja vase posrka vse, kar se zgodi okrog njega.

Roman Trije je mogoče brati kot kratke zgodbe s centripetalno točko ljubezenske obsedenosti. Osebe v počasnem napredovanju branja postajajo vse bolj nerazločljive in predvsem ženski liki se – čeprav so njihova dejanja in psiha izčrpno predstavljeni – med seboj zmešajo v gosto zmes erotike in včasih že pavšalne ljubosumnosti, ki se skriva za njimi. Lik Gorana, edinega moškega lika v romanu, če ne štejemo ljubimcev ljubice Hane, zaradi katerih Goran trpi v ljubosumju, je v tem primeru izjema, saj ga pisec le malokrat označuje z jasnimi besedami. A je vendar njegova nenehna prisotnost na romanesknem štafelaju tisto dejstvo, zaradi katerega ga je mogoče obdržati v spominu in ga ločevati od drugih likov, ki se pojavljajo. In tovrstna dvojnost nujno predstavlja problem, saj je ravno Goran tisti lik, ki v romanu dobi največ pozornosti, a je tudi najslabše zgrajen, obenem pa sta oba glavna ženska lika, tako Hana kot Sandra, zgolj nasprotna si pola, kjer ljubica predstavlja ognjeno strast, žena pa varno zavetje, v katerega se – čeprav nemalokrat k porušenemu ognjišču – Goran lahko vrne.

Goranov položaj Don Juana je tako neizbežen, s tem pa je kajpa prisiljen tudi prevzeti določeno vlogo razumskega subjekta, ki, citiram, skuša »biti racionalen, jo prepričati, da je to neumno, smešno, da bosta imela zaradi tega oba težave v službi«. Nadalje pravi tudi, da je sit njenega pretiravanja, »ki ga je vedno ironiziral, ona pa ga je bila pripravljena braniti do zadnje kaplje krvi.« Pozicija moškega subjekta v romanu je tako pričakovana in vpeta v matrice sodobnih spolskih razmerij, obenem pa je tudi rigidno nespremenljiva, nedvomljivo predstavljena bralcu. Edinole ljubosumje – ki z ljubezensko obsedenostjo hodi z roko v roki - redoma ruši Goranovo možakarsko klenost, pa še ta je vedno znova videna z distance, ridikulirana in potlačena kot trinajsto prase, a ravno zaradi tegá predstavlja najbolj dovršen del teksta, vpet v večumnost in razpršenost pomena, v katerega se zapisuje.

Drago Glamuzina je v prvem planu bralstvu znan kot pesnik in tesne povezave z njegovim pesniškim opusom so jasno razvidne tudi v avtorjevem romanesknem prvencu Trije. Na eni strani je tako proznemu tekstu dodan skup pesmi, s katerimi – pa čeprav v svoji razločenosti od teksta ne precej uspešno – razpira določene fabulativne zagonetke, prodira v globino likov in na splošno ustvarja občutek nedorečenosti. Po drugi strani pa je mnogo epizod, ki jim lahko sledimo v romanu, pobranih iz avtorjevih drugih pesmi in pesniških zbirk, razširjenih in vpetih v širši kontekst romanesknega sveta, ki smo mu priča. Na tem mestu se lahko vprašamo, kako da je dandanašnji tovrsten prehod – torej ta med poezijo in prozo - možen in pravzaprav tako preprost.

Roman Trije, da zaključimo, vsebuje raznorazne postmodernistične in realistične usedline, je dober primer estetike nove intenzivnosti, s tem pa predstavlja nov trend ljubezenskega romana, ki pa se le s svojo intenzivnostjo vsebine in na nekaterih mestih tudi inovativnostjo forme osvobaja tradicionalnih predpostavk žanra, ki se mu je zapisal.

V troje ga je žgal Andrej T.