Za pripravo današnjega kosila smo v roke zgrabili skoraj 300-stranski romaneskni prvenec literarnega kritika in Stritarjevega nagrajenca Aljaža Krivca, Sedmo nadstropje, ki je v letošnjem letu izšel pri založbi Litera. Očesni prelet z akvarelnimi barvami izvezenih stolpnic na naslovni platnici bi se utegnil pomuditi na elipsasti rumeni nalepki, ki gmoto predelane celuloze označuje za eksperimentalni roman. Če so nam okoliščine že namenile nizko obešeni plod, se ga morda vendarle spodobi utrgati in se v nadaljevanju povprašati po naravi izpričane eksperimentalnosti.

Kardinalno nit romana plete absurdno in skoraj detektivsko vohljanje za zgodbo sedmega nadstropja ljubljanske zgradbe TTS2. Tega je neimenovani prvoosebni pripovedovalec nekega dne brez posebnega razloga dobil v last. Ker se zgodovina vsakršne vsaj zasilno statične etaže začne pri zasnovi zgradbe, se sprva namenimo po sledeh neznanega in - glede na hiter vnos imena v spletni brskalnik - fiktivnega poljskega arhitekta Andrzeja Lemanowskega. »Na treh fakultetah tudi po nekaj klicih sploh nihče ni dvignil telefona, na ostalih devetih pa ni imel nihče pojma, o kakšnem arhitektu sploh govorim. Vsaj dva od sogovornikov sta mi rekla, da sem verjetno res na pravi poti, ampak da za Lemanowskega še nista slišala ter da gre najbrž za kakšnega popolnoma neznanega »navadnega« arhitekta, ki akademske sfere pač ne more zanimati«.

Med skoraj banalnim iskanjem nedavne preteklosti dobljene etaže nas pripovedovalec popelje preko bolj ali manj trivialnih vsakdanjih pripetljajev in pogovorov. Neredko kar na sedežu neznanega podjetja, v katerem izvršuje še bolj neznano funkcijo. V nekem poglavju mimogrede na več straneh povzame celotno zgodbo ravno ogledanega fiktivnega filma. Sedmo nadstropje je vendarle roman, v katerem so meje med stvarnim in namišljenim zabrisane. Glavni junak po Ljubljani in Mariboru nerodno opreza za povsem neznanimi zgradbami, do katerih se prebija po povsem znanih ulicah. Ob obisku neke računalniške trgovine se v dialog s prodajalcem prikradejo tudi digitalni emotikoni. Dejanskemu in imaginarnemu Krivec tako nepričakovano primeša še virtualnost, ki skupaj s prvima dvema ustvarja novi tercet sodobnega izkustva. Ob elementih detektivskih romanov, ki vključujejo občutja misterija in tesnobe, ter refleksiji spajanja nivojev realnosti pa je delo prežeto tudi z lahkotnim in subtilnim humorjem, ki se zgolj sem in tja prelevi v izvor manj prijetnega kremženja. 

Zajetna vezava listov Sedmega nadstropja je sicer razčlenjena na 83 poglavij. Če si dovolimo nekaj osnovnošolskega premetavanja števil, vsota v povprečju znese nekaj več kot 3 strani na poglavje. Iz enega prizorišča v drugega skačemo nepovezano in sunkovito, občasno se v celotni razmejitvi znajde osamljena poved brez zaznavnega smisla. Podobno, kot je na videz nesmiselno raziskovanje zgodbe nadstropja neke zgradbe. Toda kaj drugega nam sploh še preostane? V sodobnem, menda celo postideološkem svetu si je vendar potrebno misliti svoj smisel, pravijo, pa naj bo ta še tako brezsmiseln. Ob malodane grenkih interpretacijah živeče sodobnosti so v delu preko samoironije posredovana tudi metafikcijska prevpraševanja lastnega stvarjenja. Za nadležnega sodelavca Reinholda si glavni junak denimo povsem upravičeno misli, da se vede kot kakšen lik iz slabega sitcoma.

Proti koncu se velja pomuditi še pri prvotno na platnici marketinško izpričani eksperimentalni kvaliteti dela. Na kaj merimo, ko govorimo o eksperimentalnem romanu? Če si v misli sprva prikličemo utemeljitev romana Emila Zolaja, naj bi bili tovrstni romani zgrajeni po zgledu znanstvenega eksperimenta. Avtor naj bi v okolje postavil osebo s prirojenimi lastnostmi, ki se ustrezno odziva na podane okolnosti. Naj bi se atribut v Sedmem nadstropju izražal v domnevno laboratorijsko obravnavani detektivski zgodbi, ki v srž raje kot razmesarjeni subjekt postavi preiskovanje zgodbe pridobljenega nadstropja zgradbe? Ali pa gre eksperimentalnost raje razumeti v modernističnem oziroma postmodernističnem smislu? Avtor v delu namreč sporadično rokuje z različnimi pisavami, besedilo zadnjega poglavja – takoj za fiktivno spremno besedo – je brez opaznega smisla obrnjeno na glavo, izrazi so na nekaterih mestih prečrtani , dialogi pa ponekod ozaljšani z emotikoni. No, če obvelja vsaj druga razlaga, bi utegnili za eksperimentalno sedaj oklicati tudi pričujočo recenzijo ;P XD.

Naj na tem mestu izrazimo tudi sentiment o modernističnem razumevanju eksperimentalnosti romana, ki se bržkone zdi izmuzljiva ter elastična kot trupi podvodnih nevretenčarjev. Ne bi bili daleč od resnice, če bi rekli, da je označba dovolj prožna za opis domala vsakršnega književnega izdelka, morda še raje prodajnega artikla, ki prinaša kakršenkoli - pa naj bo še tako trivialen - odmik od domnevno ustaljene forme književnih del. Ne bomo sicer razsodniki upravičenosti do častnega naziva eksperimentalnega romana. Vendarle pa naj zaključimo še z zadnjo možno razlago današnje določitve literarne zvrsti. Morda smo tistemu pravemu laboratorijskemu eksperimentu ob sicer lucidnem in duhovitem branju sodobnosti podvrženi zlasti bralci sami. Bomo po refleksiji komaj smiselnih časov še vztrajali na tirnicah banalizirane in konfuzne eksistence ali pa bomo pot raje veličastno končali? Nemara kar s skokom iz … kaj bi rekli, vsaj sedmega nadstropja?