Siti enoličnih proznih in pesniških moljevih kosil po razmeroma dolgem času spet segamo po esejistiki in presegamo recenzentsko tesnobo spričo njene neprekosljive prostosti. Tokrat nam je prišla pod roke desertno naslovljena zbirka Sladoledarna Evropa nemške pisateljice Enis Maci, ki je letos izšla v knjižni zbirki Žepna Beletrina kot rezultat prevajalskega projekta devetih prevajalcev pod okriljem Goethejevega inštituta v Ljubljani. 

Avtorica v osmih esejih razteleša in izpodbija ukoreninjene družbene normative ženske seksualnosti, narodne pripadnosti in porekla, ti dejanji pa spremljajo meditacije o literaturi, religiji, ideologiji in anomalijah sodobnega političnega diskurza. V kontekstu teh prevladuje vivisekcija desničarskih identitarnih poskusov zavojevanja metapolitičnega prostora na internetu kot mestu sodobne indoktrinacije in mobilizacije ljudstva, kjer se skrajnostne politike zlijejo z banalnostmi zasebnih življenj. Namen zbirke je implicitno artikuliran že na samem začetku, z navedbo za zbirko relevantnih avtoričinih aksiomov, kot na primer, citiramo, »[o]svoboditev ženske se odvija ob orožju« in nadalje »[o]rožje je tvoja volja: trdna kot Kruppovo jeklo, mehka kot tvoja pička«. S takimi in podobnimi aksiomi Maci ne začrta le feminističnih diskurzivnih okvirov zbirke, temveč jasno kaže na nujnost upora proti ustaljenemu družbenemu stanju, v katerem, kot pravi, »spol ženske nepofukan ne obstaja«. Na tej točki se zdi avtoričina hudirjevo revolucionarna dikcija prav toliko neizbežna, kolikor se zdi neumestna, toda počasi – moment umestitve je namreč blizu.

Nadaljevanje, izoblikovano kot konstelacije citatov, anekdot in razmislekov, v končni fazi privede do fragmentiranega miselnega toka, ki zajema analizo in kritiko populističnih gibanj ter identitarnih skupin Nemčije in Avstrije, dotika pa se tudi disidentstva v totalitarnih režimih in refleksije lastnega pisanja. Znotraj esejev in med njimi se preteklost, sedanjost in prihodnost subtilno izmenjujejo – drobci iz avtoričinega zgodnjega otroštva, večinoma zgoščeni v spomine na počitnice v Albaniji, deželi njenih staršev, se mešajo s kasnejšimi obiski sladoledarne Evropa, v katero je kot najstnica redno zahajala z mamo in v kateri se je prvič seznanila s feminizmom. Ti spomini se nato prelivajo v druge, še kasnejše, tiste iz študentskih let, polnih protestov, zabav in pohajkovanj naokoli. V prečesavanju razmerij med vednostjo, uporom, resnico in njeno manipulacijo se v zbirki nizajo skrbno izbrani Wikipedijini prispevki in Instagram profili identitarnih influencerk, ki, med drugim, pljuvajo po lastni emancipaciji. Te vstavke sporadično prekinjajo vprašanja jezika, osebne identitete in politike avtoričinega miljeja, dopolnjena z zvrhano kepico popkulturnih in literarnih referenc, od vrstic iz pesmi Britney Spears in reperja Sida do odlomkov iz del pisateljice Ilse Aichinger in pesnika Roberta Bolaña, če naštejemo zgolj nekaj najfrekventnejših.

S prepletom političnega, osebnega, družbenega in radikalnega avtorica gradi nekakšno globinsko panoramo Evrope, ilustrirano s sladoledno kupo na naslovnici. Toda Sladoledarna Evropa ni zgolj prikaz sodobnosti, ki bi bil ovenčan s par moralizmi in obiljem gnusa, temveč je prej simulacija te sodobnosti in pričevanje o postmoderni nezmožnosti dojetja absolutne resnice. Bolj grenke kot sladke, vsekakor pa berljive in mestoma šaljive avtoričine analize aktualnih in akutnih fenomenov, kakršno je med drugim omenjeno influencerstvo, se v tem smislu izkažejo za sredstvo, s katerim Maci ustrezno formulira pereča vprašanja sodobne Evrope.

S tega zornega kota bi Sladoledarno Evropa utegnili imeti za neuspel esejistični poskus, saj vprašalno odgovarja na realnost, v katero zarezuje, oziroma, povedano drugače, za esejistično driblanje aktualnosti brez pravega haska, kar pa bi bila precejšnja receptivna zmota. Prvenstveno zato, ker Maci dosledno misli, premisli in osmisli obstoječe družbene antagonizme, ki se zdijo brezoblični, neozaveščeni, drugotno pa zato, ker obenem pokaže, da je prav dosledni premislek ustroja nasprotnega pola – pa naj bo to patriarhat, neonacizem, nacionalizem ali golo kmetavzarstvo – pogoj, pod katerim se kakršna koli konsolidacija solidarnostnih, empatičnih in odprtih družbenih tokov ter njihova resna zoperstavitev prevladujočemu nazadnjaštvu sploh lahko začneta. Prva stopnička do odgovora in akcije je namreč vprašalna zastavitev problema. 

Razlogi, zaradi katerih se Maci umešča med najperspektivnejše pisateljice mlajše nemške generacije in zaradi katerih je Sladoledarna Evropa požela izjemen odziv bralstva in kritike, se – poleg vsebine in poant – prepoznavajo že v njenem ostrem slogu in razgradnji semantike, ki dokazuje obstoj izpraznjenih označevalcev. Tovrstni označevalec je pri nas na primer izraz fašizem, s katerim razmetava vsak, ki ima pet minut časa in zadosti sledilcev na družbenih omrežjih. Avtorica s svojim pisanjem tovrstnim označevalcem ne poskuša povrniti prvotnega pomena, temveč se trudi ustvariti novo pojmovno polje, ki ga v zbirki metaforično reprezentira omemba teremina, elektronskega glasbila, na katero se igra brez dotika in ki genealoško ni v sorodu z nobenim predhodnim inštrumentom. 

Zbirko zaznamujejo kratki, neredko enobesedni stavki, s katerimi Maci scrolla čez pojave, kakršen je recimo »coolness« altrightovskih influencerk, ki kontroverzna prepričanja ovijajo v moderne trende in poskušajo ustvariti subkulturo. Frivolno se sklicujejo na intelektualne malike, koncepte in smotre, ki jih praviloma čislajo tudi levičarji, vselej pa jim uspeva nagovarjati strahove ljudi, izreči in se opredeliti, kot oni v svoji zmedenosti čutijo in mislijo, jim dati strukturo spričo sodobne brezstrukturnosti, jih podpreti v njihovem zavračanju tujega, drugačnega, odklonskega. Maci nonšalantno zarezuje v te raznolike pojave, v hashtage in obdelane fotke, in prav malo ji je mar, če zareže pri repu ali pri glavi, saj je njihova podstat ista – izključujoča, bela, polna bicepsov, da je sploh lahko moška, namazana in nežna, da je sploh lahko ženska, polna neuresničenosti, da je lahko jezna, in polna mešane krvi, da ji čistost sploh lahko pade na pamet. 

O feminističnem duhu pričata tudi ženska generičnost na jezikovni in izrazit poudarek na ženskih figurah na vsebinski ravni. Avtoričino preskakovanje med analitičnostjo in izpovednostjo zabrisuje meje med esejem in kratko zgodbo, kar dela njeno misel avtentično, vendar po drugi strani zaradi preobilja referenc tu in tam tudi nekoliko pridušeno. Vijugasta notranja linija esejev nas v končni fazi pripelje do začetne aksiomatike, ki se zdaj zdi povsem umestna in učinkuje kot odzven avtoričinega sklepa, da je »[p]isanje boj za resurse, za dokaze, ki jih zaslediš, ki jim slediš, dokler jih dokončno ne izslediš. Šele potem gre za besede,« s katerimi pisateljica, kot pravi, cuka za naokrog razpršenimi končki pripovedovanja vrednih, še bolj pa pripovedovanja potrebnih stvari. Maci ustvarja lasten in suveren teremin, ki v podtonu zbirke in skladno z njenim petim aksiomom z zavijanjem spodbuja k spopadu kot nezavrnljivi posledici zavrnitev ženske z velikim Ž – ženske, ki hoče obstajati neodvisno od svoje pofukanosti.