Intelektualec Pavel

Intelektualec Pavel

Recenzija izdelka
13. 2. 2015 - 13.00

Po njihovih besedah, z njihovimi mislimi, njihovimi dejstvi in njihovo verzijo resnice. Tako se Katarina Marinčič v romanu Po njihovih besedah loti avtobiografskih zgodb pisatelja Karla Maya, trgovca in arheologa Heinricha Schliemanna in šefa romunske protiobveščevalne službe, Iona Mihaija Pacepe, v romanu imenovanega zgolj P. Zakaj so ravno ti trije postavljeni skupaj? Naključje, če verjamemo romanu.

Tri avtobiografske zgodbe tečejo vzporedno in linearno, sem in tja se prelijejo s kakšnim banalnim podatkom, vendar se nikoli ne stkejo ali prepletejo. Bolj kot poklicno udejstvovanje junakov je v romanu poudarjeno njihovo zasebno življenje, življenjski nazori, usodne odločitve in razmišljanja.

Osvetljena je predvsem diskrepanca med objektivno resnico, kot jo o možakarjih poznamo iz zgodovinskih dejstev, in njihovim apologetskim pogledom na lastno delovanje in umeščenost v svet. Če poenostavimo: fantje lažejo, kot pes teče.

Marinčičeva in njen pripovedovalec sta do njihovih laži povsem indiferentna in tolerantna. Sploh pri Karlu Mayu je očitno, da mu laganje v družbi povzroča velike težave, ki jih nekako premosti, ne da bi mu bilo treba odvreči ljubljenih olepševalnih tančic iz lastne preteklosti. Jasno je, da je njegovo laganje bolezensko. Schliemann je Nemec. Ne laže, vendar prireja resnico tako, da je pripoved o veličini njegovih pustolovščin in odkritij optimalnejša in učinkovitejša za pripovedovalca in poslušalce. Z mislijo na naše dobro, skratka. Agent P. laže tako tesnobno, da misli, da sploh ne laže. Eksistencialno, obupano, strahopetno, samoopravičevalno?

Roman se veliko ukvarja z resnico. Politični sistem, v katerem deluje P., jo potvarja, Karl May si jo izmišljuje, Schlimman jo išče, bralec pa vedno dobi resnico enoznačno in servirano tam, kjer jo v tradicionalnem metafizičnem redu lahko pričakuje. Cel svet ve, da Karl May laže, a mu po večini odpustijo, ker se z njegovimi izmišljijami radi kratkočasijo. Politična resničnostna konstrukcija vzhodnoevropske tovarišije je hišica iz kart, pripovedovalčev pogled v prihodnost že govori o njenem dejanskem sesutju in sodnih procesih, ki so sledili. Schliemann pa, no, Schliemann je Nemec.

Zgodbe Karla Maya, Heinricha Schliemanna in agenta P. v romanu povezuje okvirna zgodba pisatelja Pavla, ki piše roman prav o teh treh junakih. Romana nimamo samo v papirnati izvedbi v bralčevih rokah, ki ga je napisala Marinčičeva, temveč tudi v pripovednem okviru papirnatega romana, piše ga pisatelj Pavel. Vse, kar bralec bere o treh lažnivcih, je Pavlovo delo. Kar bere o Pavlu, je delo Marinčičeve. Gre za avtoričin alterego? Ponekod zagotovo, vendar Pavel pogosto zgolj preide v romaneskni lik, tako da avtorica prevzame Pavlovo vlogo vsevednega pripovedovalca. Avtorica skratka manevrira s pisateljem Pavlom, Pavel pa manevrira s Schliemannom, Mayem in agentom P.-jem. Seveda mora že kompleksnost konstrukcije sama poskrbeti za izjemo: ženska iz pete vrste v parterju je Pavlova sogovornica o tisti tretjini romana, ki je posvečena Karlu Mayu. Ta del romana je izpisan v gledaliških dialogih in se odvija v gledališču z občinstvom, lučmi, sceno in vsem ostalim. Ženska v peti vrsti gleda zgodbo o Karlu Mayu in občasno si poda mnenje v brado ali ga izrazi v pogovoru s pisateljem Pavlom. Bralec ne izve o njej nič drugega in ona nič drugega o preostanku romana – dostop ji brani Pavel, nad tem pa se ne pritožuje.

Poleg dejanskih treh zgodb junakov se v roman zelo prikladno umeščajo tudi razmišljanja o junakih, s katerimi bralcu postreže pisatelj Pavel. Vse ve o njih, komentira njihove odločitve in značaje, svoje izkušnje primerja z njihovimi, jim včasih tudi nasprotuje, ampak zelo blago in oholo, pokroviteljsko. Pogosto se podaja v pripovedno prihodnost in niza informacije, na katere bralec narativno še ni pripravljen in ki ga begajo; pozneje, pozneje o tem, pravi nato pisatelj Pavel. Razmišlja tudi o literaturi, o tem, kako gradi svoj roman, in kako se bodo bralci odzvali na posamezne segmente. Odloča se, kako daleč se spustiti v podrobnosti, in vse to vpričo bralca. Sproti tudi razkriva ozadje romana, ki ga bralec istočasno bere.

In prav to poudarjeno komuniciranje z bralcem mi pri branju romana zelo dolgo ni bilo jasno. Postopek danes poznamo predvsem iz postmodernistične literature. Čemu raba tako značilnega postopka, čemu takšno parlamentiranje okoli poteka zgodbe, zakaj pogajanja o tem, kaj vključiti v roman, kaj je primerno in kaj ne, če je vse, kar bralec konec koncev dejansko dobi v zgodbi, enoznačno, enopomensko in resničnostno objektivizirano? Že res, da se roman spogleduje s paradoksi, a jih tematizira, in ne vpleta v pripovedno strukturo. In potem klik na 152. strani, navajam Pavlov citat in se zanj zahvaljujem avtorici Marinčičevi: “Joj, a saj to je klasicizem! Namesto da bi si prizadeval za razsvetljensko topel, tovariški odnos z bralcem!”

Hm, seveda. Komunikacija z bralci je v romanu dediščina razsvetljenstva, in ne površno spogledovanje s postmodernizmom. Dediščino Katarina Marinčič krasno oplemeniti z dvostopenjskostjo. Ponovno navedek iz knjige: “Poraja se ti vprašanje, bralec, in nanj ti bo pisatelj odgovoril s pomočjo časovne preglednice, ki jo ima zmerom pri roki. Drugo vprašanje ostaja brez odgovora, in to niti ni pomembno, saj gre Pavlu za širši razmislek, ne za ovaduško preverjanje podatkov.” Najprej komunicira z bralcem Pavel kot fiktivni pisatelj in kot lik iz romana, takoj v naslednji povedi, brez kategoričnega predaha, brez opozorila na preskok, bralca nagovori Marinčičeva kot avtorica z vsevedno pripombo o Pavlu. In funkcionira. Teoretično brezhibno. Zelo lepo berljivo.

Škoda, da ne obstaja kategorija intelektualistične proze, saj bi Marinčičeva s tem romanom v njej opravila masterklas. Največje kvalitete romana, in v vsej njegovi kompleksnosti lahko seveda govorim samo za svoje stališče, je v njegovi tehnični sestavljenosti. Ne govorim o sestavljenosti naracije, o arhitekturi romana, ta navsezadnje glede na zasnovo niti ni komplicirana in ji je presenetljivo udobno slediti. Govorim o rabi pripovednih sredstev, o brezhibnem prehajanju med pripovedovalci, o fantastični podatkovni mreži, o pisateljičini nezmotljivosti v navidezni zmešnjavi in narativni kompetenci, ki jo bralcu poda jasno, berljivo, ponekod zabavno, drugje razmišljeno. Tri zgodbe so ločene tudi zvrstno-stilistično – Karl May je zapisan v dialogih, pri Schliemannu gre za klasično pripoved, ki se pri agentu P.-ju preveša v notranji dialog. Krasen način razgibanja besedila in hipnega prestavljanja bralca iz zgodbe v zgodbo brez zamudnih pojasnjevanj ali banalnih povezovanj.

Morda bo po slavospevu malo čudno slišati, pa vseeno: osebno takih romanov ne maram preveč. To ne pomeni, da jih ne cenim ali da se mi ne zdijo dobri. Namesto sledenja zgodbi in uživanja v besedju, ki meni nikoli ne bi padlo na pamet, me neprestano samo skrbi, ali ujamem vse podpomene, ali poznam vse reference, koliko geografije in zgodovine sem pozabila, in to je, če zelo poenostavim, utrujajoče. Knjiga za smartasse pač. Zelo, zelo dobra knjiga za smartasse.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.