CLODHOP Records, 2025 

Na deževni popoldan v ladjedelnici nekje v okolici Bristola je skupina delavcev tiho obstala v svojih gumijastih škornjih. Prepletene vrvi so od priveza na pomolu tekle v morje in škripale ob sunkih valov. Na zabojniku sedeči Sid Plimmer je med rokami stiskal v vetru plapolajoče strani in opravljal svojo rezidenčno dolžnost. Sedenje, opazovanje delavcev in pisanje poezije.

Za Plimmerja je spomin temeljni navdih. Lani se je v svojem prvem album Janus naslonil na spomine otroštva, Chamber Music pa kot nadaljevanje projekta zre v čas prehodnosti. Na osebni ravni to prehodnost opazuje v odraščanju in ljubezni, širše pa tudi v razkrajanju svojega domačega okolja Somerseta, ruralne grofije južno od Bristola. Tam je Sid Plimmer tudi bil na rezidenci kot pesnik v ladjedelnici.

Plimmerjevi začetki v poeziji so neizpodbiten temelj njegove glasbe. Perspektiva, podana z besedili, je opazovalna, radovedna, hkrati pa jo venomer prepreda pesniška intima, ki izziva obraz resnice. Opisi strmijo v arhetip, naj bo to zgodba o možu, ki je padel v vodnjak, motiv zapuščenega otroka v košari ali skorajda srhljiva podoba v zemljo prikovanega ribiča. Takšna joyceovska poteza, združena z melanholično kitaro, klavirjem, bendžem in orglicami, definira zakoreninjenost njegove glasbe in okrepi ljudsko plat zvoka projekta.

Vendarle pa ima Chamber Music tisto kvaliteto osvežujočega izdelka, ki se uspešno poigra s spojitvijo polarno nasprotnih žanrov. Dominantni eksperimentalni vplivi v Bristolu so že ves čas elektronika, pank in dub, zato prepredanje folka z elektroniko ne preseneča. Vsekakor pa je osvežujoče, kako vestno se BoyBovis otepa zlajnanega povezovanja teh dveh žanrov v neopsihedelijo. Integracija elektronike ni namenjena ustvarjanju kakršnega koli občutja zamaknjene zavesti, temveč nasprotno prikuje poslušalca na pogosto težko in temačno atmosfero. Skladba Guilty Visitor tako izrabi obdelan zvok nerednega dihanja, da poglobi občutek bremena, kasneje pa se razpara v najbolj nojzovski odsek na albumu. Tudi ko zvok postane nekoliko težji in bolj eksperimentalen, je to zavoljo izzivanja empatične tesnobe v poslušalcu in nikakor ne neke odtujenosti.

Plošča sicer ponudi tudi nekatere lahkotnejše pesmi, v katerih elektronski elementi prevzamejo bolj okrasno vlogo in občutje približajo shoegazerski ali dream pop struji. Vendar ta nikakor ne prevlada na albumu. Najmočnejša asociacija za projekt in predvsem za vokale so zagotovo Bon Iver. Toda Chamber Music je nedvomno drznejši poskus s težjo in temačnejšo motiviko, zasidrano v podobah iz narave in domačega okolja. Tudi atmosfera je težja in temačnejša, v svojem spogledovanju z nojzom pa se skorajda približuje zasedbi Tangled Thoughts of Leaving in albumu Oscillating Forest. 

Težko bi rekli, da je Chamber Music nekaj popolnoma novega na folk sceni, pa vendar je odlično nadaljevanje Plimmerjeve diskografije. Dodajanje elektronike in stopnjevanje plasti surovih vokalov sta zvoku projekta BoyBovis vlila novo usmeritev. Drznost v dovzetnosti za novost in volja do vračanja k osnovam na inštrumentalni ravni sta več kot dosegli pričakovanja za novo izdajo in vlivata upanje, da bo projekt iz skrajnega podtalja Anglije prilezel do širše publike.