Osamljen zaselek in osem izbranih oseb, ki se čutijo primorane obračunati s preteklostjo in medsebojnimi skrivnostmi. Dogodki jasno uidejo iz rok.

Vsakemu izmed vaščanov na vesti ali zgolj na duši visi kakšno bolj ali manj temačno breme. Večinoma so bremena povezana z dogodki izpred nekaj let, ko so vas obiskali trije grobi mladci na motorjih. Hroščevo leto, ko je bila požgana rž, tako se ga spominjajo prebivalci. Vsekakor so omenjeni dogodki popestreni z obilo zavisti, ljubosumja, popivanja, zlorabljanja, ščuvanja in še kaj bi se našlo v paleti idilične vaške zgodovine.

Da je takšna vas pravzaprav lahko idilična, bralec izve nekje na sredini besedila. Navduši naključne izletnike, bralec pa takrat že pozna precej neumnosti in nečednosti njenih prebivalcev in se naivnosti malo zahahlja. Prišleki potem zelo hitro zavohajo, da je nekaj v zraku, nekaj neotipljivega, tujega, grozečega in tesnobnega, »kot bi ne imeli telefona«, se izrazijo in kraju obrnejo hrbet. Po vsakdanjih nečednostih, ki zaposlujejo domačine, je to za pozornega bralca prvo znamenje, da morda dogajanje v vasi ni le posledica pokopanih grehov. Iniciaciji slutnje sledi serija grotesknih in grozljivih sekvenc. Celotno vas zajame neka kolektivna obsedenost zamenjati stare zamere z lastnimi interesi. Precej je krvavo.

Kot skupinska krivda je tudi skupinsko očiščevanje časovno omejeno na en sam dan. Po malo daljših ekspozicijah in ekskurzih v preteklost je dogajanje v romanesknem realnem času pobesnelo od tempa. Nekaj strani pred koncem romana res obskurnim tragedijam ni videti niti konca niti smiselne povezave. Tako bi se bralec čutil že skoraj ogoljufanega za razplet, če bi imel čas razmišljati o tem spričo vse groze, ki že zdavnaj presega vse meje naravnega in okusnega.

In tam, tik pred zdajci, že v poševnem tisku okvirne zgodbe, si slasher iz slovenske vasice nadene popolnoma logično podobo, vse bizarnosti na en mah pospravi v logični kontekst. Žlehtnoba, ljubosumje, posesivnost, paranoje, obžalovanja in kar je ostalih pomembnih vaških vrlin, niso preveč prizadeti. Ali so ljudje odrešeni svoje vesti, kaznovani zanjo ali potešeni preteklih krivic? Hm, ne. Vseeno ni tako preprosto, niti v hribovitih grozljivkah. 

Avtorica Aleksandra Kocmut je zelo spretna z načeli besedilne ekonomike. Osebe označi s slovenskimi tradicionalnimi, a nenavadno zvenečimi imeni. Bralec like zato z lahkoto razloči, kar avtorici prihrani cel kup nepotrebnih sitnosti okoli njihove zunanjosti ali psiholoških profilov. Osebe so tipizirane in ostanejo »enodimenzionalne« - in to je spet dobra stvar, bistvo romana je pač drugje kot v njihovem razvoju in stranpoti njihovih frustracij bi močno zmedle končni učinek. 

Ženski liki so seksualno polarizirani: dama polnih ustnic in bujnih oblin je kriva mesenih pregreh, vaška opravljivka zavisti in ščuvanja, prelepa vaška devica sicer pod soncem ni kriva ničesar, a vseeno konča brutalno zlorabljena, medtem ko ostarela mati v usodo vdana skrbi za svojega incestno spočetega vnuka z Downovim sindromom. In ta fant nehote prevzame vlogo usode, božji sel je, ki ljudem prinese katalizator boja z usodo, ki na lepem sprosti moralni imperativ. Drugi moški predstavniki so klasična mešanica zapitka, samotarja, depresivnega nezadovoljnega bojazljivca in žalujočega očeta.

S takšnim tipiziranje Kocmutova lahko v danem, res skromnem obsegu dobro izpelje bistvo pripovedi. Vse te floskule, stereotipe, na vekov veke stare vezi s pridom izkoristi, da sooči vaško preteklost z apokaliptično sedanjostjo v zares učinkovit, presenetljiv in posrečen razplet.

Roman Jedci rži avtorice Aleksandre Kocmut je dobro strukturirano slastno kratko branje. Šibka točka so nekatere logične vrzeli, ki nastanejo v odnosih med liki – denimo vaška opravljivka ve preveč kočljivih podatkov, da jih ne bi povezala v smiselno celoto in se okoristila z njo. Ampak to je res minorna stvar, ki jo lahko pripišemo fokusu knjige v kulminativni zaključek. In ta je nedvomno zelo uspešno izpeljan.

Pisala in risala Andreja.