Osmišljanje

Če obstaja kaj, kar literarna nagrada pove o določeni knjigi, je to dejstvo, da se bo v prihodnje v literarni srenji prerekalo o tem, ali si je dotično delo lovoriko zaslužilo ali ne. Smisel konca Juliana Barnesa je nagrado Man Booker prejel v lanskem letu, letos pa smo roman v prevodu Valerije Cokan in izdaji Mladinske knjige dobili tudi pri nas. Moljevo nezaupljivost do nagrajenih del je torej tokrat vseeno premagala radovednost, ali je morda to, kar mu je prišlo pod roke, prav zares neponovljiv biser na papirju.

Pa poglejmo: 180 strani dolgo pripoved prebiramo iz ust prvoosebnega pripovedovalca Tonyja, ki je pri svojih 60 in nekaj že opravil s kariero, se tudi ločil in oddal hčer v zakon. Ko nepričakovano dobi pismo, zaradi katerega začne premišljevati o preteklosti in samomoru prijatelja Adriana izpred 40 let, se začne tudi razmišljanje o staranju, spominu, pa obžalovanje, odprt konec takoj po nepričakovanem preobratu pa prinese napoved spopadanja s krivdo. Adrian naj bi namreč, tako piše v svojem poslovilnem pismu, storil nekakšen samomor razmišljujočega osebka, ki ima dolžnost preučiti naravo svojega obstoja in ima pravico le-tega tudi zavrniti, na koncu pa se izkaže, da je šlo vseeno za bolj preprost, nefilozofski razlog, s katerim je povezan tudi Tony.

Naslov Smisel konca napove razglabljanje o koncu; v pripovedi je kup aforizmov, pa stavkov tipa »življenje je šlo mimo«, razmišljanj o preteklih razmerjih, starosti in osebnem selektivnem spominu, ki skupaj dajejo vtis, da nam avtor na vsak način skrbno želi poudariti, kakšno idejo nosi njegova zgodba. Pripovedovalec nas prav tako vseskozi opozarja na to, da so njegovi spomini pretirani, subjektivno interpretirani in izbrani ter da se po vsej verjetnosti moti, torej je nezanesljiv pripovedovalec. Ti »pametni« vpogledi v roman in vse majhne »resnice« ter postopno grajenje suspenza v pričakovanju nekakšnega razkritja naredijo knjigo priljudno branje; prav to berljivost pa so kot izpolnjen kriterij izpostavili tudi pri podelitvi nagrade Man Booker.

Članica Bookerjeve komisije Gaby Wood je v obrazložitvi med drugim zapisala, da je to »knjiga, ki nagovarja človeštvo 21. stoletja«. Tudi molja je na trenutke prav prisrčno nagovorila, pa vendar se s tem ni pripravljen zadovoljiti. V romanu določena vprašanja ostanejo odprta in neprepričljiva, obsedeno poudarjanje jasnega namena romana pa se bralca, v primeru, da ga ne znervira, skoraj zagotovo ne dotakne na globlji ravni. Geoff Dyer je v New York Timesu Smisel konca označil za izjemnega v svoji povprečnosti in tudi molj se pod to titulo prav rade volje podpiše, o smislu takšnih in drugačnih literarnih nagrad pa morda kdaj drugič.

O smislu smisla Smisla konca se je spraševala Petra.