Kaj govori Mirana Likar?

Kaj govori Mirana Likar?

Oddaja
31. 12. 2015 - 13.00

Tretja zbirka kratkih zgodb Mirane Likar nosi naslov Glasovi. Ne vem, za kakšne glasove gre. Logična interpretacija bi trdila, da so to glasovi ljudi, o katerih pripoveduje Likarjeva, da je slikam iz običajnega življenja dala glas specifičnosti vsakega posameznika, glas hipnosti, ki je vsakič znova posebna in trenutek prej in kasneje nemisljiva. To misel zavračam, to se pač lahko zatrdi za vsakogar, ki je kdaj kaj napisal.

Hočem, da je pri Likarjevi situacija bolj posebna, ker so njene zgodbe bolj posebne. Domišljam si, da so to glasovi likov, za katere je v nekem intervjuju rekla, da jih povsod sreča in ji potem težijo, da se ji stalno vsiljujejo v zapis in se jih ne more znebiti. Če dovolim, da so to glasovi, ki jih sliši zgolj ona in ji dajo vsemogočno moč, da zapiše, kar hoče in kakor hoče, mi to omogoči, da kratke zgodbe berem ne kot slike sveta ne kot partikularnosti, ki naj bi mi povedale, kar o svetu še ne vem. Ker v resnici vse to že vem, a ni res, to vsi že vemo v takšni in drugačni obliki. Gre za to, da Likarjeva vsemogočno doda svojo obliko, svoj način, kako bo povedala to, kar na tak ali drugačen način že vem. Stihija se mi zdi pravzaprav krasen model za vstop v svet pripovedovanja Mirane Likar.

Šestnajst zgodb je. Uvaja jih za avtorico nenavadna vinjeta o uverturi v srečanje ženske in moškega, naslov je Sporočilo. Bistvo zapisanega je v tem, kar umanjka, kar se zamolči. Želja kurirja sporočila moškega ženski je vzniknila in bila obenem kastrirana v trenutku predaje sporočila. Vseeno želja ostaja v postajanju, ima neodvisno bit in jo bo morda nekdo nekoč imenoval tragedija. Po premisleku pravzaprav ta prva zgodba bolj sodi k ljubezenskemu posvetilu v zbirko kot pa k preostali petnajsterici. Ta manko, uvodna elipsa, se zdi, kot da drži predznak k celotni zbirki. Ostale zgodbe so vsaka v svoji suvereni maniri popolnoma dostojne naslednice tistim iz prejšnjih zbirk, obenem pa … nekaj manjka.

Mirana Likar je malenkost spremenila način pripovedovanja, nove zgodbe zato niso več tako predvidljive. To je slab izraz in “šablonske” bi bil še slabši, kar hočem reči, je, da se pri branju starejših zgodb lahko v strukturi predvidi nekakšen “tipičen” Mirana Likar zasuk v postajanju, nikoli tam, kjer bi ga bralec najprej zaslutil, obenem pa nikoli ne razočara z umanjkanjem. Obrat je praviloma tragičen in protagonist največkrat moralno neoporečna žrtev gnile usode in ljudi, ki se ne znajo obnašati. Odmik od takšne predvidljive strukture je obenem lahko dober in malo slabši – dober zato, ker je pri vsakem avtorju fino videti, da pisanje prosperira v neustaljene vzorce, in slabo zato, ker Mirana Likar svoj zasuk res dobro obvlada in zato takrat, ko manjka, res nekaj manjka. Dvojni manko torej. Poleg tega je zaslutiti potencialno pozitivne nastavitve nekaterih zgodb, četudi se v svoji srži stoično držijo krila preteče usode, ki sama po sebi še vedno ne prinaša nič dobrega.

Z zgodbami Mirane Likar je zato veliko dela. Ne izbira najlažjih vsebin in bralcu mora biti stalno za nekoga hudo. Obenem je zgolj prepustiti se neki empatični razčustvovanosti zgodb preprosto nemogoče, ker pozornost nenehno kradejo skoraj poetski zasuki jezika, perspektiv ali pripovedovalca. Ko berem zgodbe, ne slišim glasov, ampak vidim besede o jutranjem poscavanju muslimanov po zlatih vratih krstilnice svetega Janeza. Vzeto iz konteksta in iz zbirke Sedem besed, ampak očitno se je nalimalo name na veke vekov. In to počne Likarjeva, glasove preliva v besede in jih, govorjene, naredi neizbrisljivo črno natisnjene, pri čemer je morala, podobno kot v uvodni vinjeti o srečanju dveh, njena pisava že obstajati, preden so ji začeli težiti glasovi, da je lahko nastal a) pat položaj izvislega lepotca, katerega čin ni bil v sorazmernen s prsatostjo predmeta poželenja; in b) utišanje usodnosti, ki pesti glasove. Ostale so krotke sanje, ki se jih ne da več sanjati.

Povsem možno je, da povedano ne pomeni ničesar, ampak obljubim, smisel zagotovo ima. Seveda Likarjeva vsako nedolžno situacijo obeleži kot nekaj ranjenega, kot strgano intimo, kot problem, ki je iz družbenega postal osebni – zagotovo nikjer v njenih zgodbah ne bi mogli zgrešiti, da jih piše ženska (pri tem opominjam, da je to dejstvo vzdržano vsakršne vrednostne sodbe). A stihijo glasov ukroti s presenetljivim zaporedjem stavčnih struktur, s kastracijo pridevnikov, ki kitijo romantiko ženskih pisateljic in jih kategorično ne prenašam. Vseeno ji je za podatke, ki jih da bralcu, ni pa ji vseeno, katere podatke pred bralcem zakrije, da je učinek točno tak, kot si ga je zamislilo njeno črnilo. Črno se zgodbe sprehodijo od starih prijateljstev, k starševstvu v postajanju in izgubljanju in zlorabi, ljubezen seveda ne izostane, tista do sebe prednjači v vprašanju, kako in kje jo iskati in zakaj je prav njo najlažje zlomiti.

Stihija skratka. Usodnost v svoji najboljši luči, metafizika s polno paro vdira v literaturo v derridajevski vstopni točni, a nezakrita, smela in v dobri kondiciji. Glasovi gor ali dol, Mirana Likar ne govori, ampak piše.

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness