S platnice pesniške zbirke se v nas razprostira rdeča rana, že v naslednjem trenutku z nje razberemo otipljiv naslov Ranerane. Dotakljiva knjiga odpira večleten nabor pesmi Anje Novak – Anjute, zapisane s psevdonimom, da bi se z ločnico od pravega imena upodobila v nenadejani živosti, v “imenu s hrbtenico”. Anjuta, ime, ki ga je za svojo novelistično junakinjo izbral Čehov, razkriva predrtje jaza skozi opno telesa. Novela pripoveduje o ženski z “ranjenim telesom”. Živi s študentom medicine, ki njeno telo izrablja za učenje anatomije. Kasneje se zaplete s slikarjem, ki jo prepriča v golo poziranje. Na koncu novele ji uspe telo preseči in prečiti zunanje vplive, ki ga nestrpno definirajo; spozna, da je telo ogrodje vsebine, ki je jaz. Ta jaz, glavni sestav telesa, resničnost notranjosti, prebiva v Anjutinih pesmih na najpristnejši in najavtentičnejši način. Nagovarja nas, ko se vzpenjamo prek sklopov; od Vhodnih, Družinskih, Ljubavnih, Zloranih, Kostnih, Sanjskih in Iz raz nih vse do Izhodnih pesmi. Ne potrebujemo takojšnjega izhoda, vsaj za nekaj časa se v ranirani naselimo kot v zavetju bolečine.

Pred sabo imamo knjigo z natančno izdelano vizualno podobo, ki jo je oblikovala Tajda Pavletič in uredila Andreja Udovč. Pesniška zbirka igralke in vsestranske umetnice Anjute je izšla letos pri založbi Sanje. Ranjena zbirka je skupek razmišljanj in sanjarij, ki prehaja v bolečino in iz nje. Razpoloženje pesmi se nanaša na percepcijo avtorice – odnos do sebe in intimnega občutenja. Anja pravi, da gre za sprejemanje sebnosti; v pesmi vnaša spor med notranjim in zunanjim telesom, ki je lahko plodovit v kreiranju vlog, v katere se postavljamo v vsakdanjem življenju. »Medicinske sestre kartajo / za moje krvničke. / Nobenega alkohola nikjer. / Razmišljam o tem, / da bi uprizorila / lastno smrt.«

Ob vsaki pesmi je natisnjena tudi QR koda. Ko jo s čitalcem preberemo, nas prenese na spletni zavihek z zvočno podobo pesmi. Sleherna pesem ponuja vrsto dodatnih avdiovizualnih umetniških vsebin, »ki peljejo v spletni objem z drugimi umetnicami in umetniki«. Anjuta je želela s performativno knjigo razpreti dimenzijo aktivnega prostorskega in časovnega razraščanja, ujetega v reklo »do poroke bo pa že mim«. Čeprav se sprašujemo, ali je zares minilo ali zgolj obstaja v subtilnejši izreki? Pesem mojih kosti: »Ulegla sem se poleg same sebe. / Zjutraj, ko sem še nedotaknjena, / lahko pišem o čemerkoli / brez obsodb./…/ Božam se in si šepetam, / da mine tudi to.«

Jedro Anjutinih pesmi so poročni performansi; »pesniške poroke« − žive predstave, v katerih Anjuta, oblečena v poročno obleko in s šopkom – čeprav sama pravi »rožic mi pa ne sadit«, recitira poezijo. Recitira jo v ritmičnem zanosu in z ljubkostjo, ki pred nas postavlja živečega, ranljivega človeka. Anjuta je v svojih izpovedih najprej iskrena, zatem duhovita in ljuborečna, skratka, upodablja zapise čustev. Zapiše jih s prigodami iz življenja, največkrat v prvoosebnih pripovedih. Nemalokrat se zazdi, da je vsebina dovolj razgaljena, da povsem jasno podaja svojo ključno sporočilnost. Morda se tu pokaže “prisvojena žilica” Svetlane Makarovič, ki je Anjo Novak vzpodbudila k neposrednosti v pesniški zbirki. Njuno sodelovanje na šansonjerskih nastopih privzema natančno in skorajda kabarejsko opevanje z vedno prisotnim humorističnim vložkom. 

Če Anjutina pesem zareže v trpko realnost, izreže mehanizem, prek katerega smo pripravljeni trpeti. Ne trdimo več, da nam je hudo, ker smo bili primorani prestajati replike življenj ‒ prav zevajoče raztrganine nas opominjajo, da smo nekaj že živeli, nekaj že spoznali in predvsem čutili. Pa čeprav s tem ne relativiziramo bolečine. Rane so skrbno prevedene v izbran jezik, da bi lahko postale bralčevo oprijemališče, kjer se tudi z žalostjo nekaj dogaja in se ne zadržuje na istem mestu. Od rane k premiku - opozarja citat na vstopni strani: “obstaja biološki čas, ki ga lahko merimo s hitrostjo, s katero se celi rana”, Maurice Bejart.

Zbirka, ki jo Anjuta pospremi s poroko, ni prisega, temveč sklepanje romantične vezi z ranami in navsezadnje pobeg, ločitev. Izvirni motiv je sprejemanje preteklih travm in bolečine, ki naj bi se ‒ vsaj glede na izrek naših starih staršev ‒ s poroko dokončno prekinile. Toda rane premostimo tako, da jim namenimo prostor soobstajanja ali da jih po Anjutino vzljubimo kot najmehkejše območje naše notranjosti. Anjutina pesniška zbirka je medij, nagovarja nas, da se z izkušnjami poistovetimo: »srce bliža srce«. Ranerane bralca dosežejo, poslušalca približajo, gledalca poljubijo − na rano, seveda: »Ne bi je mogla / poljubit. / Ampak tud jst / sem rabla nekoga / da me stisne / v žličko.«

Ritmizirani prosti verz včasih zaide v rimano obliko: »všeč pa mi je bilo, / njeno mehko telo.« Nekateri verzi so namensko prečrtani, nekatere pesmi okleščene enovrstičnice, vsekakor pa ni poenotene predloge, ki bi pesmi omejevala v izraznosti. Zaslutimo iskreno metaforičnost, ki potrebuje odrsko oživitev. Sprašujemo se, zakaj so deli pesmi prečrtani ali besede namensko zapisane skupaj. Verjetno zato, ker s tem gradijo kontekst vpeljave performansa: zanima nas njihova interpretacija, hočemo izvedeti več, predvsem pa hočemo slišati in videti, kako bo pesnica verze izgovorila. Pesmi torej gradijo odnos do uprizarjanja ‒ z dinamiko vstopajo v polje govora in narekujejo intenziteto glasnega branja. Nič manj pa se ne sklicujejo na navzočnost bralčevega telesa: »ukradla sem ti dlako / in jo naselotejpala v svoj blokec. / Če me pozabiš, majkemi, da te mam. / Tudi čez tisoč let (ko naju več ne bo) / boš v mojem blokcu. Od tega je zdaj / skoraj deset let / in si v moji pesniški zbirki / haha.« Na tem mestu je avtorica recenzije med stranmi našla pravo dlako ‒ je vpetost v pesem načrtovana ali zgolj naključna?

Še tako vdrte ranerane je treba »raztrgat, razrezat, prodret, vstopit, srečat srce, potipat si kri«. Rane v poeziji so spomini in razmišljanja, diskurz s sabo, tipanje in oživitev skelečih občutij. Rane so pretresanje nekaterih usodnih in na drugi strani lepih trenutkov, so ironizacija lastne bitnosti v izrazu, ki pravi “tako pač je”. In zares je oziroma so daleč stran od superiornega leporečenja. Recimo raje, da nas privlači njihova surovost. Kako ne želijo biti nekaj, kar v pisavi Anjute ne obstaja, temveč so preizprašane tolikokrat, da se nam njihova sprejemajoča globina zdi kot popolnoma prijetno dno; za vsako odprto plastjo ponovno odkrivamo sebe. 

Med prebiranjem smo se znašli v nekakšni rani, v pričakovanju kakršnekoli ljubezni, ki bo ranjenost razrešila. Kimamo avtorici zbirke: »iz rane rojena / v rano sprejeta«, bolečino razdeli s tem, da jo zapiše: »papir prenese vse / namesto mene«. Sprašujemo se, ali papir prenese tudi našo razrvano globino. V kazalu nam namenja prazne strani: »prazna stran za še eno pesem (lastno ali prilaščeno)« ali »prazna stran za odtis rdeče našminkanih ust«. Ne umanjka niti tista »prazna stran za šparanje z umetnostjo, na njej in njenih avtorjih«, ki jo poslušalec in sodelavec Radia Študent razumeta v najglobljih pregibih. Na »prazno stran za notranji krik« zapišem: rada bi, da zakleneš rane. (Vendar s tem ne mislim njenih, temveč svoje.)

Večplastna intermedialnost poezije omogoča oblikovanje novega doživetja, ki nas vodi v zaodrje, v usedlino na kavču, kjer je pesem nastajala. Ne obljublja prekomerne poetizacije in verznih olepšav: »prihaja mi nate«. Beseda je oprijemljiva, bralec ni zašel med oblake. Beseda se veže z besedo: »najprej semte dolgo brala in / masturbirala na tvoje besede«. Inpotemsi – potem se avtorica recenzije spomni na igrivo pesem Silvane Armenulić – Rane rane, moje težke rane. Za vse te rane je treba krožnike zmetat, noč zbluzit, koga poljubit. Vse težke rane se praznuje:

»Lej, popek!« pravi Anjuta. Tudi ta majhna udrtina je bila nekoč rana.