Srečanje z zdavnaj izdanimi klasiki sodobnega romanopisja v slovenščini je vedno prisrčno in ganljivo. Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol objavil pred 26 leti. Brale, pisale, pa tudi od literature pričakovale so se povsem druge reči kot danes. Britanski pisatelj Jonathan Coe je v Guardianu ob izidu Desetih poglavij knjigo zmlel kot suhoparno, idejno podhranjeno pisanje, ki se z bralcu prilagojenim všečnim stilom baha predvsem z Barnesovo načitanostjo. Z nekaj bralske poštenosti bomo poskušali do knjige biti rahlo bolj optimistični.

Zgodovina sveta je v bistvu neko razumevanja načina, kako svet deluje. Za začetek je tu besedna drama med besedama "history" in "story", angleško "zgodovina" in "zgodba", ki sta se pomensko ločili šele v shakespearejanskih časih, postmodernizem pa je njuno sinonimno rabo obudil že zaradi svojih formalnih potreb po zadimljeni resničnosti in mešanju literature z neliterarnimi besedili. Knjigo sestavlja deset kratkih zgodb in en esejčič in seveda gre nujno za zgodbe, ne za zgodovino. Razen v pomenu, da je tudi zgodovina le način, kako je bilo nekaj povedano; eden izmed mnogih.

Referenc na zgodovinske dogodke je nekaj, ne moremo pa reči, da jih ravno mrgoli, glede na to, da gre vendarle za zgodovino, eno samo ali eno izmed, ni pomembno. Res se je zgodil Černobil, Gerricaultova slika Splav Meduze, potres na gori Ararat, poleti v vesolje in tudi astronavt, ki je v vesolju našel izkušnjo in Boga in potem na gori Ararat iskal Noeta, je bil zgodovinski mož. Vsi ti dogodki pa so problematizirani s stališča pripovedovanja zgodbe, alternativnih pripovedovalskih preferenc. V edinem poglavju, ki je dejansko nedogodkovno in je esej o ljubezni, pravi Barnes o zgodovini tole: “Izmislimo si zgodbo, da bi prikrili dejstva, ki jih ne poznamo ali ne moremo sprejeti, obdržimo nekaj resničnih dejstev in okoli njih napletemo novo zgodbo. Preplah in bolečino nam lahko olajša samo tolažilno fabuliranje; pravimo mu zgodovina.”

Sposobnost tolažilnega fabuliranja je, da lahko napleta, lahko pa tudi negira. Zelo popularno zgodovinsko tolažilno negiranje je na primer zanikanje holokavsta. Tretji del sedmega poglavja, naslovljenega Tri preproste zgodbe, opisuje usodo 937 Judov na ladji St. Louis, ki je 13. maja leta 1939 iz hannovrskega pristanišča odplula v Havano na Kubo, pri čemer je večina potnikov imela dovolilnice za vstop v Ameriko. Beg iz nacistične Nemčije se je razvlekel v 40-dnevno blodenje po Atlantskem oceanu, ker jih nobena država ni hotela sprejeti. V končni fazi so jih razdelili po taboriščih med nekaj evropskih držav. Koliko jih je uspelo preživeti, avtor ne ve in si tudi ne izmisli. To je edina zgodovinsko popolnoma verodostojna zgodba v Barnesovi knjigi evropske zgodovine.

V dveh poglavjih bi se Barnes lahko odločil za zgodovino, a se je odločil za tolažilno fabuliranje. Teroristi napadejo turistično križarko v Sredozemlju. Idejni imperializem hipoma zamenja turističnega, ko palestinska teroristična celica imponira svojo zgodovinsko resnico zajetim talcem. Sodobne vzporednice zgodovinskih konfliktov, s katerimi je svoje poslušalstvo imel navado očarati vodič na ladji, tudi pripovedovalec in dežurni šarmer, so se na turistični ladji v Sredozemlju res zgodile, vseeno si je Barnes križarko Santa Euphemio in njene potnike, tako zakonite kot slepe, izmislil.

Drugi primer Barnesove fikcijske vzporednice objektivnim zgodovinskim dogodkom je zgodba o snemanju filma o misionarjih med južnoameriškimi Indijanci. Zgodbo pripoveduje glavna zvezda filma, in sicer v pismih in telegramih svoji punci v Londonu. Dramske intrige njunega razmerja so začimba zgodbe, dogajanje na filmskem setu pa glavno dogajanje. Hec je, da tak film dejansko obstaja, z natančno podobno vsebino, ampak Barnes se je odločil dati prednost dikcijskemu pripovedovalcu pred Robertom de Nirom.

Poleg paradigme zgodovina – zgodba Barnes v besedilu vzpostavi še eno, zgodovina – mit. Barnesov pripovedovalec v zgodbi o Jonu v kitovem trebuhu pove: “Mit nas ne napotuje nazaj na kakšen prvobiten dogodek, ki so ga na poti skozi kolektivni spomin sanjavo transkribirali, ampak nas napotuje naprej k nečemu, kar se bo šele zgodilo, kar se mora zgoditi. Mit bo postal resničnost, ne glede na to, kako sumničavi utegnemo biti.” Mit v Barnesovi Zgodovini torej ni samo zgodba za otroke, ampak je ohranil izvirno funkcijo urejevalnega principa sveta. Način, kako si razlagamo neki dogodek, je obenem že temelj pojavnosti tega istega dogodka. Perspektiva je ključna in, kot si domišljam, Barnes v svoji Zgodovini nazorno pokaže, da se na svetu marsikaj spreminja, delovanje in potrebe človeškega razuma pač ne.

Ultimativno mitični dogodek v knjigi je vesoljni potop. Bolj ali manj v ospredju je kar v treh zgodbah. V prvem poglavju je opisan dejanski potop, plutje po svetovnih oceanih, bestialna druščina, s čimer je mišljen Noe kot zanemarjen pijanec in njegovo moralno degenerirano potomstvo. Pripovedovanje kultiviranega predstavnika besne plovbe, aka slepega potnika na ladji, lesnega črva, govori o potopu kot enkratnem dogodku. Obe naslednji zgodbi na temo potopa pa ga že dojemata kot dogajalni princip kazni nad neposlušnostjo. Iskanje Noetove barke oziroma njegovih ostankov na gori Ararat je objektivna manifestacija potrebe po moralni avtoriteti ali pa utrjevanje imanentno kulturnih okopov. Konkretno takšnemu iskanju danes rečemo norost, a v principu počnemo isto.

Recimo v takšnem principu, da se ženska v strahu pred jedrsko vojno, njenimi okoljskimi in družbenimi posledicami umakne na čoln in odpluje. Najdejo jo pol mrtvo in popolnoma napsihirano. Ne vemo pa, ali je psihotičen del ta, ki govori o strahu pred vojno, ali pa ta, ki si izmisli zanikanje problemov v osebnem življenju kot verodostojno zgodbo, da osmisli in zmanjša svojo grozo pred vojno. Saj pravim, isti princip.

In še veliki finale Barnesove Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol: Kako spremeniti katastrofo v umetnost? Navajam avtorja: “Zakaj se je zgodilo, to noro dejanje Narave, ta ponoreli človeški moment? No, vsaj umetniško delo je nastalo iz tega. Mogoče pa je navsezadnje katastrofa prav za to.” Osrednje poglavje Barnes nameni umetniški reprodukciji brodoloma ladje Meduza, ki je nasedla julija 1816, avgusta tri leta kasneje pa je francoski slikar Gericault [Žériko] platno z motivom splava z brodolomci objavil na pariškem Salonu. Barnes se posveti vsem možnim pogledom izbire motiva, reprodukcijskemu odnosu umetnosti do resničnosti, abstrahiranemu dogodkovnemu pojmovanju, ki prireja, reže, prilagaja horizont za zadovoljive estetske učinke. Kaj lahko umetnost napravi iz razumevanja sveta? To, kar Barnes verbalizira prav s to knjigo: katastrofo spreminja v umetnost.

Če nas zgodovina prepričuje, da se stalno premikamo naprej, je Barnes zgodovino Evrope prelevil v mitično juho popolnoma obvladljivih proporcev. Tako kot bralca v skoraj vsakem poglavju lesni črvi opominjajo na človeško vrednost v idejah in znanju, mu Noetova barka predoči človeško izgubljenost v evfemizmu, ki mora zelo močno utrditi svoje mitične okope, da lahko poseže po zunanjih mejah svojega sveta.

Jonathan Coe je imel prav, načitanost Juliana Barnesa ima že polihistorske proporce. Njegovi ostali argumenti mirno ostanejo pokopani 26 let v preteklosti.