Katja Perat – Davek na dodano vrednost

Teksti iz knjige Davek na dodano vrednost so na ravni pesniških postopkov na videz transparentni. Avtorica v zadnjem obdobju v nekaterih publicističnih tekstih prepoznava potrebo po sumničenju poezije, najnovejša knjiga pa je reklamirana kot udarec »metafori.«

Ta navidezna transparentnost je mogoča kolikor, prvič, ne-misli same vezi med izbiro svojih postopkov in idealnim modelom pesmi, v odnosu do katere se oblikuje. Gre za izrazito intelektualistično poezijo, kolikor pa spregleda svojo strukturno nujnost – ki je lastna vsakemu literarnemu delu in ne zanika njegove singularnosti, ravno obratno - v svojih zastavkih prihaja v nereflektirano protislovje in se izkazuje kot izrazito antiintelektualna. Drugič, kolikor gre za ne-mišljenje tradicije tega, kako se je poezija skozi zgodovino mislila sama in kako se misli še danes – zelo splošno rečeno kot možnost prekinjanja kontinuuma govorice in s tem oblikovanja imanentnega mišljenja. Ne-mišljenja tu ne razumemo kot faktičnega nemišljenja; bližji pomen bi bil pomen simptomatičnega izpuščanja, ki se na drugi ravni oblikuje v neko notranje dosledno formo.

Tako ravnokar povedano ne zadošča, da bi pesmi iz Davka na dodano vrednost razumeli kot naivne, tudi zato, ker v svojem stilu zgornje ugotovitve tudi same nekoliko pokonzumirajo. Recimo v naslednjih verzih: »Gotovo obstaja kdo,/ki se bo pripravljen boriti zanjo,/ki bo pripravljen pretresati vsakdanje besedne zveze/in na novo soočati pridevnike s samostalniki,/nekdo, ki bo jeziku in sebi/sposoben preprečiti laži in posploševanja,/nekdo, ki se mu bo slovenščina globoko priklonila,/potešena po stoletnem pričakovanju.//Nikar ne obupajte, samo ne računajte name.//Vsaka umetnina zmore,/kolikor zmore umetnik./«

Vprašanje, če je patetika teh verzov učinek vzpostavljanja ironične distance do obravnavane teme ali njenega nerazumevanja, tu vsekakor ni ključno, saj se ključ skriva v izjavi, ki eksplicitno opredeljuje razlog lastne nezmožnosti - ta je nezmožnost umetnika kot takega. Umetnik je razumljen substancialno in je kot tak zaznamovan z omejenimi možnostmi delovanja, spreminjanja svojih stališč, svojih postopkov .... V obeh izpostavljenih izhodiščih je to stališče problematično; nujnost umetnine že razbija predstavo o takšnem substancialnem umetniku, če pa je vrednost poezije v prekinjanju kontinuuma govorice, so možnosti pesnice vsakič opredeljene s snopom diskurzov, s katerimi se sooča, s tem pa tudi njena volja pri intervenciji vanje.

Manifestni pomen izjave o zmožnostih umetnika je na tem mestu treba obrniti. Ironično distanciranje in nerazumevanje sta s tega vidika združeni. Glavni junak pesmi je romantiziran eklektični svet nabranih motivov iz filozofije, nekakšen Solaris splošnih mest človeške misli. Nekakšen bullshit, ki si upravičenje najde v degradirani formi poezije.

Kako se ta poezija obnaša do svojega modela, je možno brati tudi v pesmi Mojstrovina; pojem literarne mojstrovine bomo v skladu s povedanim vzeli kot sumljiv konstrukt. Njena notranja logika je podobna že opisani. V tej pesmi so najprej našteti vsaj na videz nekonsistentni razlogi, ki so videni kot tisti, ki mojstrovino vzpostavijo - mojster se zaveda, da je človek nemočen v rokah usode, da je Zahod veličasten, ker propada. Moment zavedanja kot takega je podobno kot pri zgoraj navedenih verzih ključen. Razlogov za končni neuspeh pri ustvarjanju mojstrovine pesmi ni treba pokazati, čeprav pesem semantično ostaja na ravni pojasnila, vendar v smislu »kako je to« in ne v smislu »zakaj je tako.« Vprašanji sta postavljeni v razmerje ekvivalentnosti; »zakaj je tako« izgubi svojo specifično vrednost, s tem pa eksponentno naraste vrednost trditve, da tako pač je. Največja nekonsistentnost deluje kot skrajna konsistentnost.

Ohlapna serija motivov iz historičnih nadnarativov, ki segajo od eksistencialističnih občosti do spenglerjanskega obskurtanizma - v obliki besedne igre z motivom sončnega zahoda, binarne besedne igre, te oglaševalske poetične revščine -, služi za umik v na videz relativistično, dejansko pa megalomansko obvladovalno pozicijo zgodovine.

Na neki način gre za drugostopenjsko naivnost, naivnost tiste megalomanije, ki je razglasila konec velikih zgodb in še posebej v našem kulturnem in akademskem prostoru ponudila zatočišče nevzdržni ekvivalentnosti metodologij. Vendar gre pesem še nekoliko dlje; v svoji splošnosti, vpetosti v nakazano degradirani status forme poezije, je še bolj splošna.

Tako se pesmi izkažeta za notranje popolnoma koherentni, kolikor sta koherentno modri in ne polni vednosti. Izenačevanje obojega pripelje do realnih dostopov družbene moči – s pozicije mistagoške pesnice.

Davek na dodano vrednost je vzporedno odraz nekega specifičnega lepodušništva. Lepodušništvo bomo tu razumeli v Heglovem smislu protislovja med potrebo po ohranjanju stika s svojim sebstvom in obenem potrebo po socialnem aganžmaju, ki je v končni fazi vendarle samodestruktivno.

V zbirki se ogromno govori o smrti in ne bo odveč, če opozorimo na avtoričin esej Dežela pesnikov in kmetov, ki ga je mogoče je najti na internetu in v katerem v kontekstu obravnave Mallarmejeve poezije in poskusa nekakšne dekonstrukcije in prevpraševanja pomena poezije kot take, dejansko pa njene degradacije, avtorica zmotno koncipira gon smrti v smislu po razpustitvi v anorganskem, preprosto izničenje, ustavitev delovanja. V nasprotju s tem pa izpostaviti gon smrti kot enega ključnih Žižkov konceptov, ki je pri njem pojmovan ravno kot nasprotje ukinitve delovanja; subjekt, ki je z njim zaznamovan, si želi doseči učinkovanje onkraj omejitev tuzemskega življenja oziroma ekonomsko-socialnih vpetosti in podobno. Vsaj sorodno poanto najdemo v filozofskem pojmovanju Deleuza, ki pri gonu smrti vidi smrt kot transcendentalno sečišče konstantnega ponavljanja razlike.

Omenjena modrost, ki je na delu v zbirki, implicira dokaj subtilno razumevanje emocionalne ekonomike v nekaterih miljejih in vodi v njihovo univerzalizacijo. Tudi zato je treba razločevati poezijo od sentimenta, ki je vedno že razčustvovan, če so emocije v prvem planu - T. S. Eliot je nekoč povedal relevantno izjavo, da dobra pesem komunicira, še preden je razumljena -, da ne bi transparentnosti zamenjevali z mistifikacijo. Pesem pa naj, če želi, ostane tudi nerazumljena.