Kenzabura Ōeja, japonskega nobelovca, je 2. svetovna vojna ujela pri komaj šestih letih in se zaradi tega močno zakoreninila v njegovo pisanje. Ker izhaja iz ruralnega okolja, doživljanja vojne, družinske tradicije pripovedovanja zgodb ter lastnega mladostniškega prebiranja zahodne literature, med drugim Twainovega Huckleberryja Finna, se ne gre čuditi, da je njegov prvenec edina pravšnja izbira za »moljevo« vpeljavo v njegov opus. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je prav v vojno usmerjen roman, ki izraža globoko razočaranje nad vojnimi realijami odraslih ter izrazito obsodbo njihove krutosti.

Zgodba romana je sila preprosta: skupina nekakšnih otroških »delinkventov«, pravzaprav pa pogosto le zaradi vojne od staršev zapuščenih otrok, se s svojim »vzgojiteljem« umakne iz vojnega Tokia na podeželje, tam pa jih, odvečne in nezaželene, nastanijo v odročni, od dežja premočeni gorski vasi. Ko se med vaščane naseli slutnja pred nekakšno epidemijo, vas zapustijo, »nikogaršnje« otroke pa tam pustijo ter jih v strahu pred širjenjem bolezni s prepreko na mostu, ki vodi do vasi, vanjo zaprejo. Zadeva vsebinsko močno spominja na Goldingovega Gospodarja muh, a Ōe živalske zblaznelosti ob tvorbi izolirane skupnosti ne prisodi otrokom, temveč odraslim, ki so jih zapustili. V omenjenem romanu je spreobračanje družbenih konstruktov pri vlogah odraslega in otroka drugačno. Odrasli bežijo, so neracionalno, bestialno nasilni ter zblazneli v maniri kolektivne norosti vojne, otroci pa ob zapustitvi tvorijo skupnost v sožitju in solidarnosti, ki sta nujni, da preživijo.

Naracija je postavljena v za japonski roman sredine dvajsetega stoletja značilno prvoosebno pripoved, ki se izmenjuje med prvo osebo množine ter ednine, perspektiva pa tako preskakuje iz kolektivnega v individualno. Večina dečkov iz skupine je neimenovanih, izpostavljenih je le nekaj karakterjev, denimo pripovedovalec, njegov mlajši bratec ter morda še dva druga. Skoki iz kolektivne perspektive venomer izkazujejo neodvisno misel v skupnosti, izpostavljeni skrajnim razmeram. Zgodovinsko ozadje je sicer v knjigi le nakazano, pojavljajo se drobci opažanj vojne, s čimer je poudarjeno otroško umanjkanje razumevanja širšega konteksta trenutka, v katerem skušajo predvsem preživeti.

Ōe je v tonu bolj pesimističen in grafičen kot Golding, izraža se lingvistično preprosto, močno realistično. Instinktivna proza romana je v odkrivanju otroške nedolžnosti in njenega razpada lirična, nežna, a tudi temačna, mestoma povsem grozeča. Če razčlovečenje deluje s strani odraslih vaščanov, ki otroke za svojim oklepom pripadnosti povsem izključujoče obravnavajo kot zajedavce, nepotrebne poganjke, ki bodo tako ali drugače kmalu potrgani, je na otrocih, da se sami ponovno vzpostavijo v človečnosti, ko jih okolje zavrže ter najdejo oprijemljive točke v svetu izjemno ostrih robov. Tako rekonstruirajo življenje; naselijo se v hiše, zbirajo hrano, pokopavajo mrtve, si izmišljujejo igre, okušajo ljubezen, spolnost, a tudi ekstremno osamljenost.

Tesnobno in klavstrofobično ozračje ujetosti in nemoči otrok ne preveva romana zgolj zaradi zunanjih destruktivnih sil, temveč morda celo bolj zaradi izgube suverenosti nad lastnim obstojem, ki si jo postopoma povrnejo s samozavedanjem in vztrajanjem pri »pravi« smeri. Trenutno občutenje svobode v izgnanstvu in odrezanosti, ki je sicer naključje ekstremnih okoliščin, se kajpak hitro začne sesedati, saj so okviri ujetosti širši od prostorske dimenzije vasi. Mednje se postopoma priplazi tudi epidemija in vseprisoten strah ob soočenju s smrtjo, ki so jo poprej enačili le z neobstojem v daljni nerealni prihodnosti. Otroško razumevanje smrti se podre, prevzema jih frustrirajoča jeza nad ultimativno krutostjo, v katero so bili pahnjeni, radovedna nedolžnost pa ostaja le pri pripovedovalčevem bratcu, ki kot nekakšen arhetip otroka pooseblja nedolžen pol kolektiva ter pripovedovalca.

Ko se vaščani vrnejo, sta otrokom suverenost in človeško ponovno odvzeta; njihovo zanikanje izvedene krutosti se zdi celo hujše od krutosti same, zavrnitev pravice do priznanja trpljenja ter ponujena hrana v zameno za molk pa otroke v kolektivnem ponovno razčloveči. Na koncu ostane le še individualen upor, ki pa se mora odpovedati sprijeti kepi riža, morda celo obstoju.

Potrgajte poganjke, postrelite otroke je pri založbi Sanje v letošnje letu izšla v prevodu Iztoka Ilca.