Stanislava Lema, poljskega avtorja znanstvene fantastike, očeta Solarisa, Zvezdnih dnevnikov itd., verjetno ni treba posebej predstavljati. Dovolj bodi podatek, da je zaradi njegove ustvarjalne iznajdljivosti in raznolikosti v duhu hladne vojne ameriški sci-fi avtor, Philip K Dick, bojda pisal FBI-ju in jim dokazoval, da Lem ne more biti prava oseba, temveč nekakšen konspiracijski komite pisateljev, katerega mastermind naj bi bila takratna KGB. Hja. Tokrat pod daljnogled vzemimo njegovo zbirko zgodb Kiberiada.

Kiberiada je zbirka ohlapno povezanih zgodb, v katerih protagonista, prav po božje vsemogočna robota-konstruktorja Trurl in Klapavcij, prijatelja, tekmeca v inženirskih sposobnostih, izdelujeta izume in se odpravljata na vrsto intergalaktičnih potovanj. Dvojica se v maniri nekakšnih kibernetskih don Kihota in Sanča Panse karakterno dopolnjuje. Če je Trurl nepremišljen entuziast in avanturist, je Klapavcij njegov razumski, premišljen pol, ki s svojim skepticizmom gasi Trurlovo navdušenje in mu pomaga, saj se pogosto zapleta v takšne ali drugačne vesoljske zagate.

Kiberiada je v besedotvorju, mešanju stilov in literarnih konvencij svojevrsten jezikoven in stilski eksperiment. Jezik Kiberiade je nasičen z novotvorjenimi neologizmi, pogosto je ubesedenje matematičnih formul in parodiranje jezika znanosti. Univerzum Kiberiade lahko primerjamo s pravljičnim; nedoločen pravljičen čas, kraljestva, vitezi, oklepi in celo zmaji. Ponavljanja in magična števila se torej mešajo z intergalaktiko. Svet dualistične narave, kjer so vladarji bodisi dobri bodisi slabi, je prostorsko zamejen le z delovanjem junakov. Funkcijo magičnega prevzemajo nadnaravne tehnične sposobnosti konstruktorjev, vse pa se pogosto zaključi z naukom »pazi, česa si želiš«, kot denimo v primeru razbojnika Gobcona, v katerem bi, če zadeva ne bi bila pisana v 60-ih prejšnjega stoletja, lahko videli napoved enega glavnih problemov naše informacijske dobe. Razbojnik si je namreč zaželel vsega znanja, zato sta mu Trurl in Klapavcij ustvarila stroj Demon, ki je Gobconu natisnil vse nepomembne informacije vesolja in ga v kupu tega balasta tudi utopil.

Tako kot pri pravljicah je tudi pri Kiberiadi nujno sprejetje določenih »pravljičnih« aksiomov, deviacij, ki ne nosijo semantičnega pomena, temveč so vzpostavljena pravila igre, ki se jih avtor drži. A Lem je bil vedno glasen kritik t. i. »praznih iger« v znanstveni fantastiki, logičnih pripovednih sestavljank brez pomenskih vrednosti, zato, sledeč svoji definiciji žanra, Lemov notranji svet pripovedi, tako kot pri pravljicah, ni povsem avtonomen. Izpeljan je iz konteksta resničnega sveta, je torej njegova transformacija in kot takšna opravlja družbeno nalogo. Sci-fi je pri Lemu podaljšek realnega sveta, njegov cilj pa vpeljava hipotetičnih premis v tok socioloških in psiholoških pojavov.

V središču Kiberiade leži predvsem problem ustvarjalca in njegove kreacije: odgovornosti ustvarjalca do svojih stvaritev in avtonomija kreacij. V zgodbi »Trurlova naprava«, nekakšnem mislečem stroju – umetni inteligenci, se na primer izkaže, da je le-ta v svoji trmi, ko zatrjuje, da je 2 plus 2 sedem, neodvisna od ustvarjalca. Vendar njena kasnejša samodestrukcija kaže, da ji vpetost v okolje in odvisnost od njega ne dovoljuje odstopa od zakonov logike. Pogoji in omejitve avtonomije ustvarjenega in posledični odnos med »jazom« in »drugim« se kažejo, ko dvojica prevzema vlogo socioinženirjev. Denimo, ko tiranu Eksiliju, ki je na svojem asteroidu zdolgočasen, ustvarita njegovo lastno majceno kraljestvo, zaradi česar ju peče vest in želita tiranu kompleksen miniaturen socialen sistem odvzeti. Izkaže se, da je le-ta medtem tirana že izstrelil v orbito, obenem pa se je razvil v post-industrijsko civilizacijo, zatorej je navkljub neodvisnosti od ustvarjalca razvoj zopet potekal po načelih logike sveta. Podobno v »Digitalkovi vzgoji«, ki je sicer močna politična satira na takraten poljski politični sistem, sredstvo altruizin – torej nekakšen altruistični napoj - Trurlu in Klapavciju kljub tehnični dovršenosti ne pomaga ustvariti popolne družbe, tako kot to ni uspelo takratnim sovjetskim inženirjem duš.

In če je Lem v svojih teoretskih člankih svaril pred antropomorfizacijo in domestifikacijo vesolja, pred udobno fikcijo neomejenega potovanja v času in prostoru, je prav v Kiberiadi videti, kako je tudi sam v svoji ustvarjalni svobodi vklenjen v človeškost. Lemova glavna kritika sci-fi žanra je namreč v njegovem neuspehu, da bi ustvaril »sintakso, primerno za kognitivne potencialnosti socialnih in znanstvenih izkušenj«. Za napredek v (ne le sci-fi) žanru je, kot trdi Lem, potrebna transgresija. Nezmožnost transgresije sintakse lastne kulture je bila tudi njegova kritika Borgesa, ki ga je sicer zaradi njegove proze, ki je zgrajena »tako natančno kot matematične formule in zatorej kljub norosti povsem logična«, občudoval. Pri sci-fi-ju si je Lem želel videti predvsem odstop od iskanja antropomorfnih civilizacij v iskanje drugačnih »civilizacij« ali celo »tišine vesolja«, torej tistega zares »tujega«. Delni korak k lastnemu postulatu je zatorej v romanu Solaris ocean, saj je njegova bit povsem tuja, a ker z njim komunikacija ni mogoča, se je Lem obrnil nazaj k človeku; ocean ljudem predstavlja zrcalo, kar povzroči notranje psihološke boje, tako da v središču spet stoji človek.

Tudi v Kiberiadi nastavlja sociološka domišljija posameznih zgodb različna ogledala realnemu svetu in zdi se, da se poskusi transgresije verjetnosti venomer vračajo h konvenciji. Pa vendar so ti poskusi pri Lemu eni izmed najbolj inovativnih, zabavnih in izjemno vnikljivih. Zahtevajo potrpežljivega bralca, ki med prigodami Trurla in Klapavcija v vsaki zgodbi, ki lahko stoji kot zaključena celota, zazna nove parodije, jezikovne igre in semantična preobračanja. Prav zato lahko Kiberiada dosega tudi bralce, ki sicer po tem žanru posegajo redko. Težko se je namreč ne hihitati ob poglavju zmajske algebre, ki je v celoti posvečeno razčlenitvi neobstoja zmajev, ki se v svoji neobstoječosti vseeno razlikujejo in tako delijo na ničelne, umišljene in negativne.

Kiberiada je bila kot zbirka prvič izdana leta 1965, lani pa je v slovenskem prevodu Nikolaja Ježa izšla pri Celjski Mohorjevi založbi.