Pozdravljeni v tretji oddaji moljevega prežvekovanja letošnjih kresnikovih ožjih nominirancev. Preostala sta nam še dva romana: Jugoslavija, moja dežela in Da me je strah? avtorjev Gorana Vojnovića in Maruše Krese. Besedili imata kar nekaj skupnega: oba romana temeljita na družinskem spominu, ki v trenutku, ko je soočen s protagonistom, tega popolnoma prevetri, izžame, vrže iz centrišča in mestoma tudi iz svoje identitete. V obeh romanih zgodba protagonistov temelji na precej občutljivi vojni tematiki, in čeprav avtorja bijeta bitke v drugih in drugačnih vojnah, oba znata prikazati tisto eksistencialno nujnost, krike usode in grozljivost racionalnega, ki postane srce boja za preživetje. Zagotovo je romanoma skupno to, da sta preprosto dobra, vrhunsko izpisana in tako zrela v svoji literarnosti, da je njuna sporočilnost lahko dobrodošla, nemoteča in obenem moralno zavezujoča.

Maruša Krese - Da me je strah?

Roman Maruše Krese je pravi vojni roman in pogosto ga primerjajo z Jančarjevim delom To noč sem jo videl, dobitnikom kresnika izpred dveh let, oziroma, kot se največkrat sliši: Kresetova je s tem romanom postavila protipol Jančarjevemu delu in zgodovinske resnice spet postavila na svoje mesto. Zgodovina zagotovo bije prav iz vsake strani njenega romana, ne morem pa se strinjati, da v obliki, ki bi hotela biti na kakršen koli način totalitarna in zavezujoča.

Maruša Krese piše osebno zgodovino in zgodbo svojih staršev, svoje družine. V nekem intervjuju pravi, da je to zgodbo dolgo nosila v sebi in iskala primeren izraz zanjo in da jo je k negovanju te zgodbe motiviralo tudi materino komentiranje političnih smernic in kolektivnega prešitja zgodovinskih dogodkov, ki so se dogajali po slovenski osamosvojitvi. V takšni motivirani subjektivnosti je roman Da me ni strah? še toliko sublimnejši in dotakljivejši, ker nikoli ne uzurpira zgodovinskega objektivizma, ampak so tako naracija kot vsi trije pripovedovalci pripravljeni na kompromise s to resnico. Celo z eksistencialnim prilagajanjem, vse v imenu velike ideje.

Da me je strah? je njegovo in njeno pripovedovanje o vojni, življenju v gozdu, prijateljstvu in povezanosti, o njunem srečanju in ljubezni, o vseh stvareh, ki so šle po vojni po svoje, in o integriteti, ki ju je vzdržala pred psihičnim kolapsiranjem. Potem je to še pripoved njune hčere o tem, kako je živeti z duhom vojne, v prežetosti neke ideologije in preteklosti z ostrimi kremplji.

Pripoved je precej črno-belo idealistična. Pa na začetku to niti ni tako opazno, narodnoosvobodilni boj je bil očitno tako brezkompromisna usoda in obenem stvar njune integritete, da je pač vsakemu jasno, kako večletno življenje v gozdu vzpostavi zelo načelne prioritete. Ona je komisarka in kar preveč popolna. Pogumnejša od svojih soborcev, vzdržljivejša in zanesljivejša. Mladi partizani vkup letijo spričo njene očarljivosti. Vedno rezka, a poštena, požrtvovalna in predana skupni stvari. On je komandant, slovi po drznih akcijah in zanesljivosti. A v osebni notici je precej labilnejši, hitreje pripravljen na umik in osebni poraz, če bi se zgodilo, da bi bil denimo ranjen: poudarja, da bi raje umrl kot bil v breme soborcem.

V fragmentarni pripovedi, ko v nekaj stavkih izzvenijo cele zime, se potem zgodi svoboda, pravzaprav narobe: konec vojne se vleče in vleče in se zanj in zanjo še dolgo ne konča, saj do svoje popolne osebne svobode nikakor in nikakor nista upravičena. Režim jima narekuje tako intimno življenje kot možnost študija in profesionalno oziroma politično udejstvovanje. Med vsem tem sta iz junakov počasi postala osebnosti in med superlative njunih lastnosti se umestijo tudi bolj človeška čustva in bližine. Zanimivo pa je, da racionalnost, ki ju je zasačila v partizanskih gozdovih, nikoli docela ne izgine: materinskost nje, ki je trepetala za življenje svojih dojenčkov, se hitro in brezkompromisno preda vsakemu klicu politične dolžnosti.

Zgodba se zaokroži z zadnjo pripovedovalko, hčerjo partizanskega para, ki že v zrelih letih svoje potomce spremlja v Južno Ameriko po sledi svojega izginulega dedka. Kot bi družini nekaj manjkalo, kot bi jo gnalo hlepenje po vsaj geografski bližini s svojo krvjo. Z močno vezjo družinskega spomina se konča lepo literariziranih pripovednih 71 let v romanu.

Goran Vojnović - Jugoslavija, moja dežela

Družinski spomin je tudi bistveni katalizator dogodkov v romanu Gorana Vojnovića, ki nosi naslov Jugoslavija, moja dežela. Vojnovićev drugi roman je prepričljivejši in bolj izpisan od prvega. Tisti feni, ki po Čefurjih ponovno iščejo sleng in samoironijo za zabavno popoldne, bodo morda razočarani: Vojnović tokrat ni na misiji (zgolj) zabavati bralca.

Protagonist je sin Slovenke in srbskega oficirja, ki je med balkansko vojno umrl. Tako je rekla mama – toda ko protagonist že kot odrasel fant brska po spletu, ugotovi, da je njegov oče ne samo živ, ampak tudi obsojen za vojne zločine v Slavoniji in zato na begu. Fantu se sesuje – dobro, ne ravno svet, ampak precej stvari, v katere je verjel in na njih gradil svoje življenje. Izsili nekaj podatkov iz svoje odtujene mame in se poda na pot za očetom, proti Srbiji. Nekaj bolj ali manj naključnih podatkov ga pelje vedno globlje v očetovo in s tem njegovo družinsko zgodovino; podatki mu pomagajo odstirati ozadje in morebitne razloge očetovih dejanj. Stvari pripeljejo tako daleč, da očeta dejansko lahko sreča, a od srečanja ne odnese prav veliko. Zavzame popolnoma pasivno držo obtožujočega in samemu sebi smilečega se mentalnega paraliziranca, ki ve, da oče od njega želi pomiritev in ne razčiščevanja, a se s tem preprosto ne more sprijazniti in mu priti naproti. Kaj je kdo komu, je bilo na Balkanu in v njihovi družini tolikokrat premešano, da se nekaterim dejstvom ne sledi več ravno enostavno, in tu je mesto, kjer sama sebi v opravičilo kraljuje Usoda.

Vojnović je roman korektno zastavil in zastavljeno dosledno izpeljal. Linearno pripoved o iskanju očeta občasno presekajo spomini ali pojasnila o preteklih dogodkih, družinski spomini in strahovi, pripovedovalčeva pričakovanja in resentimenti. Zabavljaške Čefurje so presegli cinizmi globljih razsežnosti od fužinskih pločnikov, aforistični zdravorazumski vložki so ostali dobri, kot so bili v prvencu, s tem da so pridobili še kontekst, razsežnejši od Bildungsromana. Takšen upgrade ni enostaven in Vojnović je stvar izvrstno izpeljal tako na nivoju razvoja protagonista, suspenza naracije in stilističnega rokohitrstva. To je tista malenkost, ki je – po mojem mnenju – v sicer dobro zastavljeni knjigi ni zmogel Golob v svojem Raclettu.

Nominirani za kresnika so romani Petra Rezmana Zahod jame, Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Boruta Goloba Raclette, Maruše Krese Da me je strah? in Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. Še suspenz do nedelje, potem pa, upam, ponovno masovno medijsko prepucavanje, zakaj slavi „berljiv” roman namesto slovesnega „literarnega”.

Brala: Andreja.