Pri kranjski Layerjevi hiši je na letošnji Prešernov dan izšla »antologija sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev«, Polževi razmisleki. Antologijo sestavlja štirinajst kratkih zgodb štirinajstih mladih pisateljev in pisateljic. Dve od njih sta tudi urednici zbirke, Hana Bujanović Kokot in Selma Skenderović.

Ker je avtorjev veliko, se tokrat ne bomo mogli posvečati vsakemu posebej. Zgodbe, ki zbirko sestavljajo, prav tako med seboj niso tematsko ali kako drugače povezane. Vizualno enotnost antologiji sicer zagotavlja lična oblikovna zasnova, za katero je zaslužna Hanna Juta Kozar, ki je knjigo opremila tudi z lastnimi ilustracijami. Edina vsebinska rdeča nit antologije je pravzaprav, da so v njej zbrani mladi avtorji in avtorice. Glede na to, da se letnice rojstev avtoric in avtorjev raztezajo od leta 1992 do 2003, se ta poudarek na mladost očitno ne nanaša strogo na starostno kategorijo. So avtorji morda nova imena na literarni sceni? Sodeč po uredniškem uvodniku tudi ta razlaga ni najbolj prepričljiva.

V spremni besedi Selma Skenderović piše o zapostavljenosti kratke proze na slovenski literarni sceni. Kljub temu sentimentu urednica navede različne revije in portale, na katerih so že bili objavljeni avtorji antologije, ki jo držimo v rokah. Večina vključenih zgodb je namreč že doživela priznanje, bodisi v obliki objave ali pa celo uvrstitve na kakšnem literarnem natečaju. Tako tudi po prebrani spremni besedi na samem koncu knjige ne vemo, kaj je njen namen. Skenderović piše, da sta s sourednico Bujanović Kokot želeli dati prostor in pozornost mladim avtorjem, čeprav bi bilo točneje reči, da sta jim ta prostor in pozornost dali ponovno. Priložnost, ki jo ponuja izdaja zbirke, bi bila morda bolje izkoriščena, če bi bile avtorice in avtorji povabljeni k sodelovanju z novimi deli. Ampak dobro, antologija je, tako Fran, zbornik najboljših stvaritev. Pozabimo torej na smisel in se osredotočimo na kvaliteto.

S svojo vsebinsko in slogovno raznolikostjo bodo Polževi razmisleki verjetno vsaki bralki ponudili vsaj kakšno zgodbo, ki se ji bo dopadla. Žal pa se ji večina zgodb najbrž ne bo vtisnila v spomin — nekaj palcev gor, kakšen palec dol, večina palcev vodoravno. Večje razočaranje kot to, da niso prav vse zgodbe izjemne, pa je to, da bi jih bilo dosti lahko prav očitno boljših. Sploh ko se spomnimo, da jih je bila večina že objavljenih in so tako skozi uredniški proces šle že drugič. Da ne bomo samo govoričili v prazno, se posvetimo nekaj primerom.

Tržaška pravljica avtorice Mojce Petaros se je v antologiji Polžji razmisleki znašla po objavi na spletnem portalu LUD Literatura leta 2021. Kot namiguje naslov, v svojem jeziku in strukturi sledi pravljični shemi. S preprostim, ličnim, rahlo bidermajersko kičastim slogom pripoveduje pravljico o burji. Če vzamemo, da je določena izumetničenost nameren poskus sledenja stilistiki ljudskih pravljic, je Tržaška pravljica še kar uspešna v tem, kar poskuša doseči. Kot šibkejši moment zgodbe pa lahko izpostavimo njen konec. Tržačani burji kot poskus pomiritve njene večtedenske furije priredijo regato. Ko jadrnice zaplujejo po morju, opazovalci začutijo, da se burja umirja.

Le tisti, ki so jo opazovali z visokega, so kmalu zagledali sapo jemajočo umetnino, ki jo je z belimi jadri naslikala na modrem kanvasu: jadrnice je razporedila v obliko velikega srca. Tako se je someščanom zahvalila za poklon, ki so ji ga izkazali s prvo pristno tržaško regato, sedanjim zaščitnim znakom mesta v zalivu.

Zgodba se tako iz prisrčnosti in preprostosti, ki ju lahko beremo kot namerni in učinkoviti, prevesi v pocukranost. To odvečno žličko sladkorja, sapo jemajočo umetnino v obliki srca, bi morda lahko zaustavili prav urednici antologije.

Primer zgodbe, ki s formo uspešneje udejanji svoje sporočilo, je Jutranja kava, ki je leta 2017 zmagala na Airbeletrininem natečaju. Nina Kremžar v svoji zgodbi s črtanjem delov vrstic v tekstu ponazori razkol med resničnostjo in njeno olepšano, sprejemljivejšo različico. Prizor zajtrkovanja z nasilnim partnerjem vzporeja, kako protagonistka dejansko doživlja dogajanje in kaj od tega si je zmožna priznati. Tako njen partner ne zarjove in ne zavpije, temveč ponovi. Ne opazuje je grozeče ali besno, ampak nerazpoloženo. Na koncu protagonistki ni žal, da jo je partner pretepel, udaril, kaznoval in da sta se sprla, ampak obžaluje, da se je dan spet začel s polito kavo. Zamenjane besede ponazarjajo zanikanje lastne izkušnje. Črne črte, ki agresivno in dokončno zadušijo njeno dejansko doživljanje, tudi vizualno podkrepijo realnost utesnjenega, napetega vsakdana žrtve nasilja.

Nekatere zgodbe pa možnosti, ki jih ponujata jezik in forma, ne uspejo izrabiti za podkrepitev svoje vsebine. Aljoša Toplak v Lava lučki spremlja dva kolega, ki med kajenjem trave, kot se zagre, zapušeno filozofirata. Avtor vsebinsko dobro zadane dialog dveh zadetkov, a se v njegovem zapisu z izjemo nekaterih slengovskih besed drži knjižne slovenščine.

»No,« je rekel. »Pa si predstavljaj, da dobiš ravno zdaj en tak preblisk. Pozno je, zadeta sva, na TV-ju so katedrale in jaz rečem nekaj, kar te vrže iz tira, in naenkrat – vzklije v tvoji glavi zgodba. Recimo. In jo želiš zapisati. Pa si predstavljaj, da se nenadoma zaveš, da takšna zgodba že obstaja. Torej o dveh tipih, ki gledata katedrale. Kaj storiš?«

Pomislil sem.

»Boš vrgel katedrale ven? Ker takšna zgodba že obstaja?«

»Zagotovo bi me mikalo. Ampak se to ne zdi prav.«

Podrejanje besedišča Slovarju slovenskega knjižnega jezika je morda varnejša izbira kot oponašanje dejanske rabe jezika, ob čemer se lahko hitro kaj zalomi ali zastara. Vseeno je težko verjeti, da bi zadetega modela »zagotovo mikalo« storiti karkoli, da bi v njegovi glavi »vzklila« zgodba ali da bi ga njegov prijatelj »vrgel iz tira«. Okornost jezika nas opomni na to, da zgodbo le beremo in nismo zares v njej. Pred nami se izriše proces pisanja – jasno vidimo, kje je avtorju morda zmanjkalo poguma. To pa nas zopet napelje na vprašanje vloge urednic, ki bi lahko avtorja spodbudili k opustitvi teh neumestno konservativnih elementov Lava lučke.

Bolj prepričljive so v Polževih razmislekih prav zgodbe, ki se izmikajo okvirjem standardnega jezika in prozaistične tradicije. Ana Lorger v zgodbi Umazani kot brez velikih začetnic ali odstavkov drvi skozi asociacije. Preskakuje iz trenutnega doživljanja v preteklost, pa v malo manj oddaljeno preteklost pa zopet eno leto v prihodnost, ki je v bistvu sedanjost, dokler protagonistke nazaj v dejanski trenutek ne potegne pogled na zoc od kave, ki ga splakuje v stranišče.

kdaj bo že tega dneva konec? pridem z vaje, potem sestanek, potem v novo gorico, da gledam zanič predstavo in o njej pišem še bolj zanič kritiko … kdo mislite, da sem, pridna, o, kako si pridna, resna, delovna, ambiciozna, hm, jaz pa se že tri leta vsak petek konsistentno uničujem, da se pobiram do petka, da sem ravno dovolj voljna za nov odmik, odvod, da nek bedak ob petih zjutraj v faco blekne, da sem preveč resna, hm, spet pridna … kakorkoli že, na to pomislim, ko po wc školjki odplaknem kavni zoc, ki vsake toliko časa pristane še kje na tleh, na rumenem umivalniku, zarjavelih ploščicah …

S samozaničevalnim humorjem nas Lorger popelje na ekskurzijo po nesigurnostih in stiskah prvoosebne pripovedovalke. Avtorica nas brez distance ali zadrege vključi v nihanje med prenaprezanjem in izmikanjem odgovornosti svoje protagonistke. Pri tem tudi nimamo občutka, da nas samo pisanje prepričuje v svojo domiselnost in spretnost, kot se zaradi napihnjenega sloga mestoma zgodi na drugih straneh knjižice.

Polževi razmisleki tako lezejo med boljšimi in slabšimi momenti. Zbirko v splošnem bremeni nekakšna zadržanost. Izbiro že objavljenih tekstov lahko tolmačimo tudi kot odraz uredniške plašnosti. Kot da sta urednici kljub svoji želji po podpori novincev podlegli potrebi po legitimnosti, ki jo priskrbi delo drugih urednikov, ki so zgodbe že požegnali in objavili. Žal je vprašljivo tudi, kako strogo so jih prebirali ti uredniki. Nedotakljivost avtorskega izraza pa pravzaprav ne koristi nikomur. Niti avtorjem in avtoricam, ki jim je, še posebej če so mladi in manj izkušeni, odvzeta možnost razvoja lastne veščine; niti bralcem, ki smo soočeni z deli, ki kljub potencialu pogosto ostanejo v sivi coni povprečnosti.