Aleluja je vzklik, ki v hebrejščini pomeni slavimo Gospoda. Je pa tudi naslov zbirke kratkih zgodb flamske pisateljice Annelies Verbeke, ki je v prevodu Mateje Seliškar Kenda pri LUD Literaturi izšla lani. V tem primeru lahko vzklik aleluja razumemo popolnoma drugače; kot nekakšen zlovešči krik, ki nam odzvanja v glavi, ko se spoznavamo s tragikomično eksistenco pisateljičinih protagonistov.

Tragikomika je najbolje predstavljena s prvo zgodbo, naslovljeno Jokica. Ta ima nekoliko nenavadnega prvoosebnega pripovedovalca, dojenčka, ki na vse pretege hlipa in stoka, to pa zato, ker se že v tem nemočnem obdobju zaveda svoje nesrečne življenjske usode. Zaveda se, da trpljenja ne bo nikdar konec in da so njegove prihodnje napake in napake njegovih bližnjih že ta trenutek trdno določene. Njegove muke pa pisateljica še stopnjuje z retorični vprašanji odraslih, ki, nič hudega sluteč, rezke krike razumejo kot lakoto ali zaspanost, kaj pa drugega?

Z Jokico nas avtorica seznani z glavno odliko svojega pisanja. Vključno z omenjeno vsaka njena zgodba vsebuje vsaj en element čudnega, nevsakdanjega, ki se kaže predvsem na ravni individualnega. Kljub temu da na prvi pogled liki in njihova popolnoma banalna in nezanimiva življenja nimajo niti ene skupne lastnosti, jih veže rdeča nit bizarnih duševnih doživljajev, ki jih katapultirajo v čisto nova življenja.

Nenavadnost pa v tej zbirki zelo niha. Lahko nas zadene kot strela z jasnega že na začetku, z motivom vsevednega dojenčka, ali pa se nanjo privajamo, kot v kratki zgodbi Avtobus 88, ki spominja na epizodo distopične serije Black Mirror. Spoznamo namreč žensko, ki se zjutraj zbudi v tuji spalnici. Njena popolna zmedenost glede tega, kako se je tam znašla, se stopnjuje s spoznanjem, da ima hčer, ki nestrpno čaka, da jo odpelje v vrtec. Nato jo kliče še njen partner, kar le še stopnjuje njeno, milo rečeno, nenavadno jutro, ki se zaključi še s spoznanjem, da je očitno neke vrste krajinska arhitektka.

Avtobus 88 se od Jokice razlikuje predvsem v tem, da protagonistkino identiteto spoznavamo skupaj z njo. A bralko zmoti dejstvo, da te absurdne vsebine zgodbe avtorica ne poglobi še literarno. Prvoosebna pripovedovalka namreč opisuje grozljivo izkušnjo neprepoznavanja lastnega obstoja, hčere, partnerja tako neprepričljivo, da ji skoraj ne verjamemo. Tako se zgodba usidra v spomin zaradi napačnih razlogov. Zaželeno čudaškost bi namreč lahko avtorica poudarila s predstavitvijo protagonistkinega notranjega doživljanja grozljive situacije. Tako pa ostanemo pri nekakšnem suhoparnem opisnem besedilu, ki nas pusti na cedilu, saj se bere kot opis nekega popolnoma navadnega dneva in zgodbe ne dvigne na raven čistega absurda kot v drugih primerih.

Čeravno so zgodbe te zbirke vsebinsko nepovezane, jih moramo kljub temu razumeti podobno kot poglavja v romanu. Jokica bi imela kot samostojna kratka pripoved na bralko komaj blag učinek bizarnosti. Odlično pa delujejo groteskna nihanja med vsakdanjimi preglavicami staršev in dojenčkovo mračno vsevednostjo – in tako prepričljiva zgodba nas posrka v življenja protagonistov nadaljnjih pripovedi. Občasno pa smo tudi razočarani, kot v primeru Avtobusa 88.

Nekoliko boljši primer čudaške preobrazbe zasledimo v dobrih deset strani dolgi povesti, naslovljeni preprosto Medved. Bralki se sploh ne uspe vprašati po njeni vsebini, saj ji je ponujena na pladnju s prvo povedjo. Avtorica se je spremenila v medveda. Ta preobrazba je zapisana kot nepresenetljivo dejstvo, ki ga doživlja le ona. Njen partner, meni nič tebi nič, lista časopis, ona pa hlastno golta med. Za njen nenavaden videz se ne zmenijo niti mimoidoči, s katerimi tu pa tam pokramlja o čisto vsakdanjih zadevah.

Prvih nekaj povedi Medveda v bralki takoj pusti vtis, da je  pripoved navdihnjena s Kafkovo Preobrazbo. A poleg živalske metamorfoze ju ne združuje veliko. Protagonistkino življenje na zunaj namreč ostane nespremenjeno, saj se svoje medvedjosti zaveda le ona. Tragikomičnost njene nove eksistence je poudarjena, ko se avtorica tolaži z dejstvom, da se v spomladanskem vremenu vsaj ni spremenila v severnega medveda, a jo obenem skrbi, kako se bo zlila s človeško okolico.

Absurdnost pripovedovalkinega videza pa pisateljica še stopnjuje, ko protagonistkin partner nima kakšne popolnoma normalne reakcije, na primer zbežati ali vsaj omedleti, ko sprevidi, da iz njegove spalnice lomasti gromozanska kosmata zver. Njena nova fizionomija je torej nekakšna skrivnost med avtorico in bralko ter, kot lahko preberemo na koncu, plod njene domišljije ali vsaj nekakšna halucinacija. Pisateljica ponovno ujame ravnovesje med pustim opisovanjem okolice na sprehodu, enoličnimi pogovori, v katere se zapleta z mimoidočimi, in blaznim dejstvom, da vse to doživlja ženska v medvedjem telesu, ki je začudena, zakaj se je nihče ne ustraši.

Ravno zgodba Medved postavlja retorično vprašanje, kaj je objektivna resničnost. To, kar doživlja avtorica ali ljudje okoli nje? Nekakšno podobno eksistencialno krizo v določenem trenutku doživi vsak od njenih protagonistov. Nobeden pa ne doseže katarze ali vsaj nekakšnega apokaliptičnega konca, ampak le nadaljuje svoje življenje.

Kako pa se lahko ves ta absurd zaključi, se sprašujete. Z zgodbo o smrti, s pripovedjo starejše ženske, ki se zaveda, da jo bo kmalu doletel bridek konec, a se ob tem še vedno spominja vsakega lepega in trpko doživetega trenutka. Pripoved, ki je smiseln zaključek cikla, v katerega smo vstopili na začetku življenja in iz njega izstopamo na njegovem koncu, služi kot navaden zaključek bizarnih preobrazb in vsevednih dojenčkov. A ravno v tej navadnosti je čar, saj nas pisateljica tako kot svoje like ob koncu vsega čudaškega pusti z navadnostjo vsakdana, navadnostjo življenja.

Pisateljica je v nekaterih zgodbah s pretirano absurdnimi zapleti uspešna. Zgodba Medved nas prepriča zaradi, na začetku, skrajne preobrazbe, ki pa se konča tako iznenada, da nas njena vrnitev v človeško obliko zadene kot strela z jasnega. Jokica pa postane zgodba o človeku, ki je popolnoma nemočen v spreminjanju svoje eksistence, njegova prihodnost bo namreč polna trpljenja, ki se ga ne bo dalo preprečiti, in tako deluje na srhljivo resnični ravni. Obenem pa ji v tej povezavi nenavadnega z navadnim včasih spodleti, zaradi česar tudi njena absurdnost postane banalna.

___

naslovna slika: LUD Literatura