V zbirki Koda je izšel izbor esejev in intervjujev pisatelja Danila Kiša z naslovom Homo poeticus. Nastopil je torej čas mitomanije in prilaščanja. Priznam, moti me samoumevnost, s katero si ljudje prilaščajo mišljenjsko sorodstvo s Kišem. Ne ti meni čika Danilo. Ta identifikacija ima svoje razloge in motive, še kako pogojene z nabiranjem kulturnega kapitala in FB kulskosti. Biti literarni inovator v 70. in 80. letih v Jugoslaviji je malček drugače kot biti danes “FB pesnik”. Ironično je prav objava Kiševih esejev in intervjujev jez pred poplavo nekritičnega oboževanja in redukcijo dela in lika na znane citate ter splošno znane rokohitrske literarne analize.

Premišljen izbor in zaporedje esejev ter intervjujev bralca spusti v tok Kiševih misli, subtilnih in lucidnih miselnih fragmentov. Bralec je v vlogi sestavljalca piščevih miselnih okruščkov, proti koncu knjige uspe sestavit koordinatni sistem Kiševih temeljnih miselnih oporišč. Odpre se mu pogled v Kiševo poetiko. Kiš kot pisec je prirejevalec, montažer, vstavlja dokumente v fiktivno fabulo, parafrazira izjave, jih podtika, a ob tem vedno išče idealno formo literarnega uobličenja. Dokumentarno v Kiševem pisanju ni zgolj sredstvo potujitve, gradivo, ki ovija literarne iluzije v ovoj faktične prepričljivosti. Fikcija ni gola domišljija, izvotljena zgodovinske sredice. V literaturi skozi fiktivno sito pronica podtalni, zamolčani diskurz, ki kljubuje vsakokratnim deformacijam resnice. V obliki odkrite cenzure ali ideološkega refleksa. Julija Uršič v svoji knjigi o Kišu pravi: “Princip, ki ga je uporabljal – vključevanje zunajliterarnega, dejanskega, “materialnega” (seznami, pisma, dokumenti, citati iz drugih del) v okvir fikcije, radikaliziral je tudi nasproten del: fikcijsko je vključil v zgodovinsko, kot njegov integralni del.” 

Na našem radiu smo v Objektu meseca že obsežno predstavili polemiko o očitkih plagiatorstva v pisanju Danila Kiša. Tukaj naj zgolj opozorimo na burne odzive kulturniške scene bivše Jugoslavije na Kiševo medtekstualno pisanje in metodo literarne montaže. V Homo poeticusu je iz pisanja in izjav Kiša jasno, da je kulturno polje zmeraj tudi polje političnih silnic. Manj kot je bila literatura socrealistično “mimetična”, bolj je bila pod povečevalom raznih poklicnih dešifrantov in eksegetov. Glavne točke literarnega polja pisec-kritik-literarna vednost kljub temu niso preprost oblastni mehanizem, ki brez izjeme izključuje in vključuje. Diskurz literarne zgodovine in kritike je gibljiv, spremenljiv in reverzibilen. Ideološke instrumentalizcije književnosti v grobi obliki so manj problematične kot mitologizacija določenih literarnih form in pisateljskih drž, predvsem tistih nacionalistično-didaktičnih, ki reproducirajo ideološko vlogo književnosti. 

Pri branju intervjujev dobi bralec občutek, kot da se Kiš skuša izviti poceni mitologizacijam, a hkrati zaklinja svojo literarno pomembnost in celo preroškost. Po nekaj intervjujih postanejo jasni Kiševi etični in estetski kriteriji za vstop v literarni parnas. Inovativnost forme je v nujni navezavi na etično zavezo pričevanja, ki jo nalaga intelektualcem, ne zgolj piscem. Pisati in govoriti o gulagih in nacističnih taboriščih je zanj lakmusov papir angažiranega pisatelja in intelektualca. Kiš je še posebej ogorčen nad radikalnimi levičarskimi intelektualci v Franciji, kjer je živel in predaval.

Kiševa etična doslednost pa dobi komični obrat, ko Borgesu očita cinični naslov njegove knjige Zgodovina splošne podlosti. V njej sicer Kišev literarni vzornik opisuje cestne razbojnike, male lopove in pirate, namesto da bi naslov upravičil s tematiziranjem monstruoznosti industrijskega uničevanja ljudi. Za Kiša srednjeevropski literarni prostor ni pomenil zgolj metereološkega pojava, ampak zbir tistih piscev, ki niso molčali o totalitarizmu in zločinih. Kako bi Kiš humanistično potenco literature razumel danes, ko je ta zasidrana v globokem postmodernizmu. Ob tem pa se je razmahnil antihumanizem v filozofiji, če sploh ne omenjamo tehnoloških pogojev človekove eksistence, ki nedvomno zaznamujejo tudi načine in forme pisanja.

Iz Kiševih esejev in intervjujev se žarči pisateljeva želja ali, bolje, hrepenenje po omnipotenci literarne forme kot pisateljevega ideala. Povedati vse o vsem. Primarna želja človeka poimenovati vse v svetu se v literaturi kaže kot tendenca po opisu vsega, vseh najmanjših detaljlov najbolj nepomembnega življenja. Literatura kot knjiga stvarstva torej. Zamenjati moderno formo romana, ki obsega obdobje celega življenja junaka z metafizično enciklopedijo celotnega človeštva.

Literarni ideal vseobsegajoče knjige človeštva si deli s svojim vzornikom Borgesom. Zloglasni nasprotnik Kiša v polemiki o plagiatorstvu dr. Dragan Jeremić je Kiša oklical za Borgesov derivat. Borges v kratki zgodbi Babilonska knjižnica zasnuje vseobsegajočo knjižnico. Že v zgodnjih Kiševih pesniških poskusih je prepoznati obrise kasneje uporabljene tehnike enciklopedije, ko v pesmi Đubrište uporabi “ecovsko metodo” seznama. V pesmi skuša namreč našteti prav vsako smet na smetišču. Podobno je v naslovni zgodbi zbirke Enciklopedija mrtvih. Knjiga mrtvih vsebuje popis vseh človeških usod, enciklopedija mrtvih je stičišče vseh človeških dogajanj, kar je po Kiševih besedah metafora njegove lastne poetike v njeni idealni, nikoli doseženi obliki.

Kaj torej najbolj štrli iz knjige Homo poeticus? Strah pisca pred hromilnim učinkom konformizma. Vsakršnega, političnega in estetskega. Utopična želja pisca, da literatura zaživi lastno življenje, neodvisno od ideoloških apropriacij. Kiša se splača brati, četudi niste z njim v sorodu.