V tokratnem Objektu meseca bomo govorili o jugoslovanskem pisatelju Danilu Kišu. Polemika med Kišem in takratnimi literarnimi “oligarhi”, ki so ga obtožili plagiatorstva, nam bo služila za kontekstualizacijo tvorjenja literarnega kulta. Pisec postane književni velikan, ko njegovo ime zdrsne v pridevnik: kiševski. V zrcalu real-literarnih sporov bomo zrli v imaginarni svet literature, da bi v neki literarni polemiki locirali mitotvorne mehanizme. No, tudi takšen poskus sam ni imun na mitotvorni diskurz.

Ura anatomije ima svojo predzgodbo. “Zloglasna” knjiga Grobnica za Borisa Davidovića je izšla leta 1976, po začetnih pohvalnih kritikah je po knjižnih kuloarjih zaokrožila govorica, da je knjiga prepisana, fejk. Plagiat proti izvirnosti je sicer stalnica literarne zgodovine, ki pa s postmodernistično paradigmo izgublja smiselnost. No, ne v Jugoslaviji leta 1976. Prešitje dokumentarnega in fikcijskega v Kiševem pisanju je literarni vozelj, ki se je takratni jugo–knjižni sceni zdel nerazvozljiv. Večinsko je takratna beletristika prisegala na mimetično popisovanje socialističnih tematik garnirano s klišejsko psihologizacijo knjižnih likov. Karikirano rečeno je bilo včasih težko ločiti leposlovje od socioloških komentarjev.

Nekaj podobnega je bilo z literarno kritiko. Recenzija knjige Miroslava Krleže Na robu pameti izpod peresa Josipa Vidmarja je paradigmatičen primer razredne analize romana, ki je še komaj knjižna kritika. Po povedanem ni presenetljivo, da so se čutili poklicani Kiša napasti in s tem zaščititi socialistično kulturo različni aparatčiki, literarni opurtunisti, polpismeni novinarji in povprečni pisatelji. Glavna akterja, profesor književnosti in aforist, dr. Dragan Jeremić, in književnik Miodrag Bulatović, sta bila znana predvsem po rotiranju mest v komisijah za literarne nagrade s častnimi mesti prejemnikov teh istih nagrad. Danilo Kiš v takšno okolje zareže s skalpelom, kot dr. Tulp iz Rembrandtove slike, po kateri je polemična knjiga dobila ime.

Čas je bil torej za Uro anatomije jugoslovanske kulturniške scene. Imamo torej idealne pogoje za izbruh legendarne knjižne afere, prave literarne operete, ki je izvrgla nešteto člankov in poleg Kiševe še knjigo njegovega glavnega oponenta dr. Jeremića: Narcis brez obraza. Zanimivo je, da Dimitrij Rupel v tej aferi stoji na “pravi” strani zgodovine. Kišev elegičen, zgoščen, skoraj baročni stil pisanja mu je bolj dišal kot kaotični izbruhi slovenskega punka.

V Grobnici za Borisa Davidovića Kiš sicer ne odstopa od svojih prepoznavnih literarnih postopkov ironije in dokumentarizma na način potujitve. Dokumenti, pisma in ostali arhivirani zapisi človeških usod so že v njegovem avtobiografskem ciklusu osnovni “urejevalci” fabulativnih razpletov. Tako romanu Peščanik in njegovi fragmentarni konstrukciji, ki se bere kot imaginarni labirint skoraj arbitrarnih perspektiv in naracijskih linij, “literarno konsistentnost” daje na koncu objavljeno resnično pismo.

V Grobnici pa se stvari radikalizirajo v nasprotno smer, ugotavlja Julija Uršič v svoji razprav o Kišu: “Princip, ki ga je uporabljal – vključevanje zunajliterarnega, dejanskega, “materialnega” (seznami, pisma, dokumenti, citati iz drugih del) v okvir fikcije, je radikaliziral tudi v nasprotno smer: fikcijsko je vključil v zgodovinsko, kot njegov integralni del.”

Z današnje perspektive težko razumljivi spopad med dvema estetikama je posledica različnega razumevanja fikcijskega znotraj literature. Socrealizem skorajda prisega na staro filozofsko maksimo, da je resnica ujemanje stvari in uma. Neko knjižno delo je lahko plagiat in kraja intelektualne lastnine zgolj v paradigmi mimetične literature. Dočim je Kišu jasno, da je literatura kot domovanje fantazije vedno blizu njene sestre laži in zato nevarna.

Izstopimo torej iz socrealističnega dispozitiva literature. Zamislimo si pisanje knjig kot palimpsest knjižnih in kulturoloških nanosov, ki se nanašajo skozi stoletja. Moderna literatura ni tako nič drugega kot slojevita struktura, ki vključuje kreativno restavriranje in predelavo knjižne zakladnice človeštva. Ne gre za neko absolutno ustvarjalnost, ki iz nič porodi samostoječo literarno genialnost. Pisatelj zajema iz že uobličenih vsebin, ki jih komentira in povezuje. Takšna medtekstualnost je seveda postmodernizmu pripisana knjižna karakteristika in ne čudi, da je v jugoslovanske literarne anale Danilo Kiš vpisan kot protopostmodernist. V zgodbi o izmišljenemu francoskemu piscu Pierru Menardu Borges ilustrira nekatere vidike “kiševske” literarne paradigme. Borges sicer ni bil nepoznan avtor v akademskem okolju bivše Juge. Zloglasni dr. Jeremić Kiša okliče za Borgesov derivat.

V zgodbi z naslovom Pierre Menard, avtor don Kihota beremo literarno kritiko tega izmišljenega francoskega pisatelja. Seveda je ta kritika borgesovska, če uporabimo mitski pridevnik, kar pomeni miks fantazije, ironije in humorja. Menard poskuša iti onkraj klasičnega prevajanja in se zliti s knjižnim delom ter ga “poustvariti” v celoti. Zapisati Don Kihota besedo po besedo v srednjeveški španščini brez škiljenja v original. Menardu uspe fragmentarna dobesedna rekreacija. Ta sicer jezikovno enaka verzija je drugačen, močnejši tekst v množici aluzij in referenc, ki so se nakopičili od izdaje originala v začetku 17.stoletja. Nauk zgodbe je, da pomen ni nekaj fiksiranega in nesprejemljivega, vedno znova se vzpostavlja v relacijah znotraj “literarne skupnosti”: prevajalci, bralci, pisci…

Zgodba odpira vprašanja, ki so bila v jedru našega literarnega spora in ena glavnih iztočnic Kiševih kanonad v Uri anatomije. To so vprašanja avtorstva, literarne apropriacije in interpretacije knjižnih del. Obtožbe o plagiatorstvu in ostalih literarnih zločinih tako izgubijo svojo prepričljivost, ko jih gledamo skozi metafikcijsko optiko. A aforistu Jeremiću kot prvemu med enakimi zatohle in estetsko omejene knjižne scene je vse skupaj smrdelo po grdi laži, ki je zrasla kot plevel v vrtu zgodovinske nujnosti in resnice. Tistega pa, ki v svojem času velja za lažnivca in se kasneje izkaže za znanilca resnice, imenujemo prerok. In če ob tem pomislimo, da sta za cerkveno kanonizacijo potrebna vsaj dva čudeža, lahko Kiševo popolno zmago v tem obračunu razglasimo za enega od čudežev, ki ga je dokončno kvalificiral za knjižni kanon.

Ura anatomije je bila kasneje razglašena za prvo resno knjigo o intertekstualnosti v Jugoslaviji. Za kultno jo razglašajo mnogi kritiki in najbolj znani Kišev biograf Mark Thompson mežika pred njenim preroškim sijajem. Kiš tako počasi postaja nesporni nosilec progresivne, evropske kulture v nazadnjaško kulturno sredino in je, kot se spodobi za pravo mitsko figuro, deležen demonizacije s strani parohialnih, nacionalističnih kulturnikov tudi danes. Zanimivo je sicer, da današnja garda konzervativnih srbskih pisateljev Kiša šteje med svoje navdihovalce. Vladimir Kecmanović pravi, da bi Kiš “visel” z njim in ne s tistimi pisatelji, ki ne zamudijo priložnosti, da ga oznanjajo kot njihovega velikega prijatelja.

Kiševa posmortem mitizacija je pričakovano dobila pospešek. Prepustimo se grandioznim žalujkam. “Smrt Danila Kiša je grobo prekinila eno najpomembnejših literarnih popotovanj druge polovice 20. stoletja in to v konkurenci vseh pisateljev,” pompozno izreče Susane Sontag po smrti Danila Kiša. Velik in neviden pisec je svoj zapis posvečen rojaku v fantomski srednjeevropski literarni domovini naslovil Milan Kundera. Mit o mitu pravi, da Salman Rushdiju Kiševe knjige niso pustile spati.

Kiš je ime tistega dolgo neodkritega genija iz relativno majhne literarne skupnosti, ki to književnost dokončno vpiše na evropski knjižni zemljevid. Vam je takšna dikcija znana? Mit pisatelja mnogokrat nastaja ob in celo mimo knjižne vrednosti pisateljevih del. Mit se gradi tudi skozi medijski diskurz, pomislite na Michela Houellebecqa. Da sta tako Kiš kot Houellebecq po mojem odlična pisca ne zmanjšuje sploščenosti ustvarjene mitske podobe, ki pisatelja reducira na citate, splošna mesta in pikantnosti iz biografije. Žižek je nekoč rekel, da Marxovega Kapitala ni nihče zares prebral, a ga vsi citirajo in govorijo o njem.

Kiš, pa tudi Ivo Andrić in Miroslav Krleža so del ex-jugoslovanskega literarnega imaginarija. Kiš je med njimi tisti, ki ima auro najbolj evropskega in “modernega”. V evropskem hall of fameu je postavljen ob bok Borgesu, Schulzu in Nabokovu. Opazka, da je takšno nizanje nereflektirana homogenizacija različnih poetik bi bila glede na sedaj povedano deplasirana. Saj jih druži nekakšna literarna senzibilnost in nedvomen talent. Josif Brodski v kratkem predavanju o Kišu pravilno izpostavi talent v nasprotju z izvirnostjo: “Seveda jih je Kiš bral; seveda so vplivali nanj. Vse, kar človek prebere, vpliva nanj, tudi šund (lahko se celo postavi teza, da ima tisto, kar zavračamo, večji vpliv kot tisto, kar nas privlači). A kljub temu se po definiciji vplivi drugotnega pomena glede na talent. Vsi smo brali Babaelja, Borgesa in Schulza, ampak samo Danilo Kiš je napisal Vrt, pepel in ne mi.”

Kiš nekje lucidno zapiše, da pisatelj ni nesmrten in da so to profesorske neumnosti. A v Uri anatomije beremo vrstice človeka, ki nesramežljivo poudarja svojo literarno revolucionarnost: “Kljub temu, da jaz v svojih delih uporabljam izkušnje ameriškega in evropskega romana, zaradi osebne afinitete seveda, to ni zato, ker sem po nekakšni milosti uspel prebrati romane in teoretske tekste, ki so ostalim smrtnikom nedostopni, ampak zato, ker sem zaslutil, občutil, da se v svetu knjižnih fenomenov stvari spreminjajo, da se premikajo skupaj s famoznim Heglovskim Weltgeistom. Želel sem s svojimi postopki in temami, s svojim lastnim mitologemom zrušiti, vsaj znotraj nacionalne književnosti, kanone in anahronizme.”

Kiš eksplicitno na več mestih v Uri anatomije omenja nekakšno literarno mesijanstvo, ki bo prihodnjim rodovom literarnih raziskovalcev razjasnila zgodovinskost polemike na jugoslovanski kulturni sceni.

Mit Danila Kiša se torej gradi na dva načina: eno je zgoraj opisano hagiografsko retrospektivno čaščenje literarnega zmagovalca in estetskega inovatorja. Drugo je bolj družbeno-politična funkcija in vloga pisatelja in književnosti. Razumevanje mita, kot ga uporabljamo, se približuje pomenu, kot ga očrta Roland Barthes v knjigi Mitologije. Če se ne mudimo ob zdrsih in pomankljivostih Barthesove analize, ki kulminirajo v dilemi, ali pisati poezijo ali “zganjati” ideologijo, je lahko njegova osnovna opredelitev mita “uporabna”. Mit je v svoji najbolj osnovni formi določen tip govora. Način, kako nekaj povemo, kako nek etos, neko ideologijo ubesedimo. Gre torej za diskurz, za spečifično razporeditev lingvističnih elementov, če smo malce plastični. Literatura je tudi socialna institucija, vedno ima poleg kreativnosti posameznega avtorja tudi receptivni del: bralstvo, kritike, medije … Ta vrzel med talentiranim kreativcem in sekundarno “kritiko in zgodovino”, ki neizogibno apropriira literarni tekst, je mučila Barthesa. Vzpostavljajo se torej estetski vzorci in ideološke koordinate, v katerih je literatura pozicionirana, saj brez bralcev in kritike težko obstoji.

Povedano po domače gre vedno tudi za boj za moč v družbeno-literarni mašineriji, za literarni prestiž in seveda za politično–ideološko instrumentalizacijo literature. Zanimivo je, da Kiš, ki je, kot sam pravi, z lastnim mitologemom prišel rušit kanone in arhaizme, nošen z vetrcem weltgeista, v času svojega življenja kakšne pretirane politične angažiranosti ni prakticiral. Rušenju estestke paradigme, ki je bila očitno motivirana z ideološkim ključem komunizma, ni sledila širša ofenziva. Boji znotraj literarnega polja pa so vendarle težko ločljivi od širšega družbeno-političnega konteksta. Vsaj to je jasno iz zgodovine.

Za časa življenja v Parizu je Kiš preziral naivnost levičarjev vseh odtenkov. V svojih esejih in v intervjujih skoraj ni omenjal družbenih sprememb, revolucije. Njegova antikomunistična pozicija je dokaj lagodna, saj se jugoslovanske komunistične stvarnosti redko kritično dotakne. Orwellovo pisanje je zavračal kot primer potopljenosti literature v aktualno politično dogajanje. Raje je imel Nabokova in njegovo književno “izolacijo”. Drznimo si malce popraskati po zlatem prelivu Kiševe mitske maske in iskreno povejmo, da je v Beogradu in Parizu živel konformistično meščansko življenje. Da Kišu ni bilo nikoli zares potrebno izpovedati liberalnih, proevropskih in za komunizem rušilnih stališč, da bi obveljal za disidenta, je očitno iz mitske rekonstrukcije njegove biografije.

Na sledi povedanega se mi zdi utemeljen očitek biografski knjigi Izvod iz knjige rođenih Marka Thompsona. Ta Kišu pripisuje politična stališča in podporo nekaterim angažiranim intelektualcem 25 let po njegovi smrti, ne da bi problematiziral Kiševo politično pasivnost za časa življenja. Na ta način mitologizira Kiševo disidentstvo, ki je očitno transčasovno. Vprašanje je, ali bi bil Kiš navdušen nad Evropsko unijo in njenim razvojem in kako bi ocenjeval politično–družbene razmere v Srbiji. Takšni zapisi biografov bolj ustrezajo življenjepisom svetnikov.

Mitski diskurz je vedno selektiven, imun na časovno sosledje in v bistvu literaren, saj stvarnemu gradivu dodaja fiktivne twiste. Kot že rečeno, je književna fantazija sestra laži, podobno je mit brat laži. Spomnimo, da je mit vedno neka forma govora, način ubesedovanja. Nekateri kljub vsemu do sedaj povedanemu dokaj utemeljeni očitki o plagiatorstvu so Kiševo biografijo in literarno-zgodovinske zapise zaobšli. Doktor Mladen Jeremić je zagotovo bil literarni filister, ki je slabo ločil metafikcijske prijeme od izmišljij in plagiatorstva. A kljub temu je v Grobnici za Borisa Davidovića našel skoraj dobesedno prenesene celotne odlomke iz drugih, tudi neleposlovnih del. Kiš je velikokrat, morda namenoma “porival” citate v usta napačnim izjavljalcem.

V literaturi imamo torej klasične, kanonske, moderne in ne vem kakšne še pisatelje. Imamo literarni anahronizem, kot pravi Kiš, saj pisanje v slogu Čehova in Puškina v 20. stoletju izpade avtistično. To implicira, da tudi literatura evolvira, da obstaja nekakšna napredna književnost? Zgodovinsko “točna” literatura? Kritična literatura? Literatura, ki je absolvirala lastno zgodovino? Pri naši relativno kratki genealogiji formiranja Kiševe literarne pozicije smo sicer ostajali na površju mitotvornih mehanizmov. A vseeno upam vsaj nakazali, da je literatura vedno vpeta v neka razmerja moči, tudi skozi svojo “funkcijo” reprezentacije družbenega. Tako kot druge vednosti, tudi literarna vednost vedno istočasno producira literarne zmagovalce in poražence. Zgodovina slednjih bi bil podvig vreden kakšnega Borgesa.

To pa ne pomeni, da imamo tukaj nekakšen oblastni mehanizem, ki deluje kot neusmiljeno sito. Dikskurz literarne zgodovine je gibljiv, spremenljiv in reverzibilen, v konsonanci z vsakokratnimi oblastnimi razmerji. Grobe zgodovinsko poznane instrumentalizcije književnosti so manj problematične kot forsiranje določenih literarnih form in pisateljskih drž, ki reproducirajo vlogo literature v ideološki formaciji družbe.

Kiš je eden mojih najljubših pisateljev in prav zato najbolj primerna “tarča” tega slabotnega poskusa dekonstrukcije literarnega mita. Ura anatomije nam je služila kot izhodišče za širše mišljenje literature in njene vpetosti v mehanizme moči. Pri tem pa ne smemo izpustiti izpred oči specifičnosti literature, ki ji kljub povedanemu omogoča minimalno avtonomnost in obrambo pred apropriacijskimi lovkami. Vrhunska književnost je vedno plod talentiranega posameznika, njegove virtuoznosti. Zaključimo z ultimativnim mitom, da ima literatura največji politični potencial prav zaradi svoje naravne bližine z lažjo, ki je, kot smo rekli, sestra fantazije. Kiš se je tega zavedal in tega se zavedamo tudi mi. Je bila polemika o plagiatorstvu res tako vplivna in prelomna? Kdo sploh pozna Kiša in o njem piše, da bi ta obveljal za literarni mit? Morda je prav pričujoči tekst mitologizacija nekega neobstoječega mita?