Malapartejev Kaputt: vojna med lakoto in kaviarjem

Malapartejev Kaputt: vojna med lakoto in kaviarjem

Recenzija izdelka

Kako je Malaparteju uspelo napisati enega največjih bestsellerjev o 2. svetovni vojni, ki so ga v prevodu Irene Trenc-Frelih spomladi izdali v slovenščini? Dva ključna razloga podajamo v četrtkovi recenziji.

 

»Kaputt je kruta knjiga. Njena krutost je najizjemnejša izkušnja, kar sem jih v vojnih letih dobil na evropskem prizorišču. Vendar pa vojna v tej knjigi igra le drugorazredno vlogo. Vojna je objektivna pokrajina te knjige.« Tako pričenja italijanski pisatelj, novinar, dramatik in režiser Curzio Malaparte [Kurcijo Malaparte], svoj čas zagreti fašist, potem pa spet vroči antifašist in komunist, svoj veliki roman Kaputt. Tisti, ki so prebrali njegov drugi veliki roman, Kožo, La Pelle, vedo, kako uničujoč in neizprosen je lahko Malaparte pri svojih vojnih zgodbah. Lahko je tako grozljivo avtobiografski in tako nejasno fantastičen, da njegovi romani postavljajo surrealistične podobe preteklosti, ki postanejo edina prava slika nekega časa, v tem primeru 2. svetovne vojne. Kaputt je prav to: je ogledalo o dokončni degradaciji Evrope, v katerem ječita, jočeta in kričita obe v vojni vpleteni strani. Kako je Malaparteju uspelo napisati enega največjih best sellerjev o 2. svetovni vojni, ki so ga v prevodu Irene Trenc-Frelih spomladi izdali v slovenščini?

Prvi razlog je svetovljansko Malapartejevo življenje, ki se je v mladih letih začelo z diplomatskim delom po Evropi, nekaj slave pa so mu prinesle tudi predvojne knjige, med drugim tudi delo »Tehnika državnega udara«. V vojno je Malaparte vstopil s činom kapitana in zaznambo političnega zapornika, ki se je kot dopisnik italijanskega časnika odpravil na vzhodno fronto. V zaledju te fronte, na Poljskem in na Finskem pa tudi v Rusiji, Ukrajini, Jugoslaviji, Bolgariji, Moldaviji in Romuniji, se je od leta 1941 do 1943 srečeval s svojimi starimi znanci, princi, veleposlaniki, opravljivimi gospemi, grofi, kraljičnami, mogočnimi pomembneži in šefi vlad, s katerimi se tudi v družbi najvišjih nemških oficirjev kramlja o tem in onem. Kaputt je zato v marsičem tudi rumeni roman o evropski družbeni smetani med vojno.

Medtem ko se za mizo aktualnega poljskega vodje, generala Franka, mastijo z mesnimi delikatesami v petih hodih, v Krakowskem getu od podhranjenosti in bolezni umre 49.000 Judov na mesec. Judi pri napredovanju Nemcev na vzhod visijo po drevesih, v Romuniji v eni noči ubijejo 8.000 Judov in jih pustijo ležati na cesti, tako da so zjutraj ulice krvave. In ko Malaparte družbi kot popotnik pripoveduje zgodbe s fronte in prav tako strašljivega zaledja, se jim predstavniki antantnih sil smejijo, saj je vse to »wunderbar in amousant«, tu pa tam pokomentirajo kako težavo pri pokopih, kot bi danes pokramljali o zapletih v službi. Vojna je na teh družabnih srečanjih prikazana zgolj kot kulturni boj med vladajočo in nižjo kulturo, smrti in grozote pa so njeni zanemarljivi stranski učinki. Malaparte  skozi celo knjigo vešče združuje in spenja ta dva nasprotujoča si pola, ta dva drugačna obraza vojne, ko na eni strani sedijo nališpane, v večerne toalete oblečene gospe ter vojaki, kmetje in otroci, ki se v mrazu in pomanjkanju bojujejo z blatom, slačijo trupla, iščejo hrano.

Drugi razlog za to, da Kaputt ostaja roman, ki ga težko odložimo, tiči v tem, da je Malaparte izrazito vešč pripovedovalec. Kaputt je nastajal kot nekakšen vojni dnevnik z detajli protagonistov, žrtev in osvajalcev, ki jih preči eno in isto temeljno čustvo – strah. Malapartejeve zgodbe so pripete na šest poglavij, ki se tematsko ločijo po različnih živalih, vse pa se dogajajo na scenografiji klanja in uničenja, ki jih lahko v neomajno realnost pripeljejo le izurjeni zgodbarji. Od stotin konj, grozljivo ujetih v led, da so videti kot lutke na vrtiljaku na obali zaledenelega jezera, do psov, ki so jih Rusi izurili, da se z razstrelivom vržejo pod tanke, do Judov, ki umirajo kot miši, do ljudi brez vek, ker so jim te zamrznile na fronti, do ujetnikov, ki v lakoti jedo svoje tovariše. Lahko rečemo, da je Malaparte v svoje zgodbe pogube in razpada potegnil vse, ne le živali in ljudi, tudi rastline, tudi črne sončnice – domala vse, kar biva, v Evropi namreč kriči kaputt!

Ta surrealizem, na meji med avtobiografijo in faktografskim zapisom, ta pripoved med visoko družbo evropske smetane in ukrajinskimi ter hrvaškimi kmeti, je strukturirana kot magnetna pripoved, ki ji moramo priti do dna. Malaparte na vojno pogleduje iz luksuzne lože, ki mu jo z varovanjem in vezami omogočajo predvsem Nemci kot zavezniki Italije. Nastopa kot že skesani fašist, kot bivši politični zapornik, ki ima do Nemcev in do njihove visoke Kultur ambivalenten odnos. Ta njegova elegantna pozicija prijateljevanja z Nemci, ki so mu sicer priskutni in odbijajoči, vendar bo vseeno z njimi rad sedel za večerjo, daje knjigi slab priokus. Malaparte ne more sezuti škornjev velikega kolonizatorja, malega italijanskega povzpetnika, ki bo vseeno rad tračal z ženami veleposlanikov. Kljub temu je Kaputt koncizna, zapeljiva, udarna in mogočna knjiga, ki ostaja z nami tudi takrat, ko smo jo zaradi nuje prisiljeni odložiti. Malaparte pa zna biti kontroverzen in briljanten tudi sedemdeset let po prvi izdaji romana, ki je Evropo znal opisati samo še z eno besedo: Kaputt.

Z Malapartejem se je v drugo družila Mateja Kurir.

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness