Med medom in kislim mlekom

Med medom in kislim mlekom

Recenzija izdelka

Ste si kdaj predstavljali, kakšni so pesniki, ko pišejo pesmi? Če si za trenutek predstavljamo Svetlano Makarovič, ki v zakajeni sobici z mački, ki ji počasi predejo med nogami, mrko gleda skozi balkonska vrata, čakajoč na apokalipso, ali Prešernov ustvarjalni proces, ki ga sestavljata pero v eni in žganje v drugi tresoči roki, pa je Rupi Kaur, kanadska instagramska senzacija, veliko težja uganka. Od začetkov na Instagramu, ki jih je bilo z minimalističnimi, a nič manj dramatičnimi navdihujočimi citati že naključnemu mimoskrolajočemu težko prezreti, pa vse do današnjega dne je kljub izdaji prve tiskane knjige ostala skrivnostna. Gre za resnično prelomno zbirko izpod rok borke, ki na papir s krvjo iz lastnega strtega srca zarisuje novo zarjo instagramske literature, ali pa je Rupi Kaur le izjemno prebrisana prodajalka lično zavite prazne slame?

Njena sveže prevedena zbirka Med in mleko je bila rojena za Instagram, a je avtorica format bleščečih pikslov že leta 2014 zamenjala za papirnate strani. Še vedno pa se zdi, da je zbirka kljub menjavi formata izrazito instagramerska – tudi ob branju s trudom minimalistično oblikovane knjige je ta še vedno prežeta z občutkom, da bo takoj na naslednji strani za pesmijo sledila fotografija včerajšnjega hešteg fit lajf bruncha. Razlog za to so stilske značilnosti Instagram literature, ki so ostale enake, in ne vem, če je katera izmed njih lepša, kot je izjemna kratkost. Zaradi te morda upravičeno spominja na fast food književnost, ki jo bralec na hitro prežveči, še preden bi zaradi izgube pozornosti bognedaj zaprl aplikacijo vseh aplikacij. Pesmi Medu in mleka so torej večinoma tako kratke, da bi jih skorajda lahko enačili s še eno instagramsko polliterarno obliko citatov. Vsi jih poznamo - objave s sliko besedila, ki v bralcu kljub kratkosti pustijo močan vtis, tako globok, da v sekundi doživijo pravo razsvetljenje na nekem področju, pa naj gre za motivacijo za obisk fitnesa ali za ljubezenske nasvete. A če je “nikoli ne obupaj” lekadol za dušo, so njegovi stranski učinki hkrati tudi bolezen za sodobno poezijo.

Za dosego takšne instant eureke v bralcu pa pesnica bolj ali manj spretno uporablja nekaj stalnih sredstev, katerih namen lahko bralec spregleda v minuti. Če ji prosti verz omogoča, da eno poved citata razdeli v vsaj štiri verze in s tem ustvarja učinek dramatičnih vzdihljajev operne primadone, pa se na nekaterih mestih odloči tudi oživiti grobo pozabljena ločila, med katerimi uporablja zgolj piko, s čimer doseže še malo odsekanosti in primadonske ihte.

Kar zbirko pesmi prav tako loči od navadnih »ajde maš to« citatov, so ilustracije, ki so plod avtoričinega dela, in stremijo k podobni jedrnatosti kot pesmi, ki jih spremljajo. Kljub temu pa se prav izčiščene linije in želja po minimalizmu izkažejo kot preveč očitne in se tekstu približajo preveč dobesedno ter na prvo žogo, ne da bi mu dale kakšen dodaten pomen, s katerim bi lahko nanj pogledali še z drugačne perspektive - kakršen tekst, takšne ilustracije. Prav to nalogo pa je avtorica v nekaterih pesmih namenila končnemu pripisu oziroma kar podpisu lirskega subjekta, s čimer želi doseči nekakšen umeten preobrat, ki sicer morda res učinkuje. Prvih petkrat.

Še manj pa presenetijo tiste pesmi, v katerih poskuša Kaur z metaforami prikazati nasprotje med lirskim subjektom in nagovorjenim, a to naredi tolikokrat, da bi ob požirku krepkega za vsako takšno metaforo razvili pravo pivsko igrico. Prav neprestane ponovitve ene in iste oblike postanejo še težje prebavljive, ko ugotovimo, da je vedno enaka tudi vsebina in da bi pravzaprav vseh 200 strani lahko skrčili na 3 in s tem rešili več dreves, kot jih bodo letos zasadili zeleno ozaveščeni hipsterji, ki knjigo kujejo v zvezde. »sem galerija polna umetnin / a ti nisi odprl oči« je namreč kar preveč podobna pesmi »jaz sem bila glasba / tebi pa so odrezali ušesa«, da bi zbirko jemali preresno. Pravzaprav ob branju kar pričakujemo verz, kot bi bil »jaz sem polnovreden obrok / ti pa ješ na bone brez doplačila.«

Na tem mestu bi lahko trdili, da zbirka vendarle mora imeti rdečo nit in da je v Medu in mleku pač le nekoliko izrazitejša, ker pa se je ta pri Kaur kar nekako podaljšala v naslednjo zbirko z naslovom The Sun and her Flowers, je vprašljivo, ali je avtorica svojo prvo knjigo le želela tesno tematsko in oblikovno povezati ali je to pač vse, kar zmore, zapakirano v vedno nova cesarjeva oblačila.

Če se je na tem mestu zagotovo moč vprašati, kdo bi sploh želel pisati takšne pesmi, je to storila tudi avtorica sama. Ena izmed vidnih tematik v zbirki je namreč tudi poetološka, saj lirski subjekt avtorici zastavlja prav omenjeno vprašanje, ona pa mu že v predgovoru odgovarja »srce je reklo / napiši knjigo«. Zdi se, kot da bi s tem nekako opravičevala svoje pisanje, češ: pišem iz srca, ki ga moja racionalna glava ne more nadzorovati, sori zdej. To se izkaže tudi na koncu zbirke, kjer v eni izmed pesmi nagovarja mlade pesnike, naj ne predajo svoje iskrenosti zavoljo všečnosti drugim ljudem, kar pa kljub dobronamernosti spominja na početje otroka, ki si tlači prste v ušesa pred nasveti, ki bi jih moral slišati sam.

Zdi se namreč, kot da kljub svojim trditvam Rupi nikakor ne piše le za zadoščenje klicem lastnega srca, saj se je izogibanje uporabi kakršnihkoli osebnih imen prevesilo v pretirano brezosebnost in splošnost, v nekakšno formulo, v katero namesto cifer vstavimo imena bralcev. Pesmi Medu in mleka tako kličejo k poistovetenju čim več utehe iščočih bralcev, ki pa se v slovenskem prevodu Fride Črmelj še bolj približajo ženski populaciji kot v spolno bolj nevtralni angleščini, pri kateri iz originalov mnogokrat ni mogoče razbrati, kateri spol lirski subjekt nagovarja. Zbirka se na mestih sicer resnično trudi v nagovorjenem bralcu vzbuditi občutek sprejetosti in pozitivnega odnosa do lastnega telesa, a zdi se, da prevod tistih pesmi, ki bi lahko opogumljale več kot le strogo žensko populacijo, tega enostavno ne dovoljuje. Namerna izbira spola pa hkrati še močneje poudarja vlogo ženske, ki jo skozi zbirko gledamo z vidika utišane žrtve neenakosti, zlorabe, redko pa tudi junakinje, ki bi dajala zgled drugače kot le s pasivnim iskanjem poti najmanjšega odpora.

»Žrtev nasilja / in / nasilnež / - bila sem oboje« je morda še najbolj iskrena izpoved, ki jo najdemo v zbirki, čeprav se lirski subjekt najverjetneje ne zaveda, da neke vrste nasilnež postaja z lastnim delom. Vprašanje, ki ostaja že od začetka, pa je, ali se avtorica sama zaveda, da namesto umetnosti s težo kot po tekočem traku proizvaja marketinško dobro premišljeno reklamo, s produktom katere se lahko poistoveti praktično kdorkoli. Azijec, lezbijka ali fant na vozičku imajo z Medom in mlekom možnost, da najdejo uteho za svojo sicer družbeno nesprejemljivo lastnost, obenem pa jo s preprostim dvoklikom kot pravi instagramski kritiki širijo naprej. Prav to dejstvo pa je vredno upoštevati, še preden se izgubimo v poplavi kritik na račun sicer očitnih založniških motivov, saj je konzumiranje takšne relatable vsebine vsakdana postalo vsakdan večine uporabnikov družbenih omrežij.

Pravzaprav ni več tako važno, kako iskreni so bili povodi za nastanek in razširitev zbirke, saj si je le-ta naziv “svetovna uspešnica”, ki nas zbode že na skromno oblikovani platnici, priborila zgolj s tem, da je v svoji vsesplošni splošnosti ponudila dodatno vrednost masi ljudi, ki stalno povprašuje po njej. Torej je veliko večji problem na prvi pogled preprostih in naivno plehkih pesmi v tem, da so vse teme, od ljubezenskih do tragičnih, idealizirane, sladkane z medom in prelite z mlekom, ki pa mu je že zdavnaj potekel rok.

Spisala vajenka Katarina.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness