Moje nagrade so Bernhardova krajša besedila o odlikovanjih, ki jih je bil deležen za svoje literarno udejstvovanje. Kratka biblio- in biografija zrelih let, ki so jo našli med zapiski v njegovi zapuščini, in vsekakor ponovna prilika za udrihanje po avstrijski kulturni politiki. Besedila so ponovno v vseh pogledih sijajna.

In lahkotnejša v primerjavi s prejšnjimi deli. Morda je to zgolj varljivi občutek, ki ga privabijo iz drugih njegovih besedil poznane teme, krajša oblika pripovedi kot običajno in mestoma zares obskurni humor. Tudi povedi so krajše, obvladljivejše, zapomnljivejše, čeprav slog pisanja načeloma ohranja svoje značilnosti. Ojej, kot da bi se Bernhard malo počlovečil.

To knjigo sestavlja deset sestavkov o desetih literarnih počaščenjih, trije »zahvalni« nagovori ob prejemih nagrad oziroma izpis iz Akademije za jezik in književnost pa te pripovedi uokvirijo v resnični zgodovinski kalup. Če morda po naključju kdo ne bi verjel, da je Bernhard dejansko genialni norec, ki nosi svojo glavo naprodaj.

In če kaj, je njegova glava dejansko naprodaj. Ob vsej gnilobi, ki jo zliva na kulturne institucije, ob gnevu, ki ga ob podelitvah beza iz samozvanih literarnih avtoritet, se je zelo smiselno vprašati, zakaj nagrad preprosto ne zavrne. Eno, nagrado Juliusa C je sicer zavrnil, ostale pa mu same po sebi predstavljajo precejšnje breme. Zavrniti nagrado bi po njegovem morala storiti tudi ena izmed literatk v njegovem romanu Sečnja, s podnaslovom Razburjenje. Grillparzerjeva nagrada je samo za klečeplaznike pred instancami, pravi, pa vendar jo Bernhard leta 1972 sprejme. Denarni prispevek nagrajencu je vse prej kot zanemarljiv in to je izključni razlog, da se je udeleževal podeljevalnih ceremonij in se celo pustil ovesiti. Licemerno? Vsekakor. In on je prvi, ki to prizna.

Če se dele o podeljevanjih bere malce nelagodno - situacije so namreč vedno na stresni meji pravičništva in izzivanja - se za bralca začne pravi žur pri opisovanju porabljanja denarja iz fonda nagrad. »Onečejevalec gnezda«, kot ga imenujejo, si je z nagrado kupil avto in ga takoj potem tudi razbil ob Jadranski obali. »Uš, ki bi jo bilo treba iztrebiti«, kot mu tudi pravijo, položi aro za hišo in niti ne ve, kako jo bo poslej vzdrževal - ali sebe, če smo že pri tem. Vse to počne z isto frivolnostjo, s katero kaže na tuje ošabnosti in na lastni konformizem. Res si upa, res je neusmiljen, res je drekobrbar, hkrati pa je v teh besedilih tudi prijeten; res, pomirjen je s sabo in svetom. Morda ne z Avstrijo, ampak celo Bernhard ne more imeti vsega.

Moje nagrade so tako prerez že videnega, že prebranega in poznanega Bernhardovega besedilnega materiala, na nek način revidiranje lastne literarne poti skozi neko naključno objektivno prizmo podeljenih mu nagrad. Težko je reči, da pravzaprav niti ne gre za literarno delo – to namreč vsekakor je, a hkrati precej drugačno kot »ta zaresno« literarno delo. Bernhard iz Mojih nagrad nikakor ni slabši, pravzaprav ga zelo prija spoznati v za odtenek mehkejši izvedbi.

Risala in pisala: Andreja.