Konec lanskega leta izdan roman Sveti boj Vlada Žabota naj bi bil zaključek trilogije, ki jo, kot lahko preberemo na platnicah dotične knjige in posledično v vseh recenzijah ali povzetkih, tvorita še roman Ljudstvo lunja in ep Sveta poroka. Pa vendar je to precej nenavadno, saj imajo navedene knjige kaj malo skupnega. Ljudstvo lunja je roman, ki ustvarja nekakšno možno zgodovino izmišljenega prazgodovinskega plemena; nekaj, kar žanrsko in tematsko - nikakor pa ne slogovno - najbolj spominja na kakšne Jalnove Bobre. Medtem pa je Sveta poroka že po formalni plati popolnoma različna; gre namreč za ep, napisan v daktilskih heksametrih, katerega vsebina je indoevropski mit, ki v svoji slovanski različici govori o plodnostnih božanstvih Juriju in Mari, njunemu rojstvu, poroki in smrti, ki določajo menjavanje letnih časov.

Avtor sam trdi, da roman Sveti boj sledi indoevropskemu mitu o boju med solarnim in htoničnim božanstvom, kar pa, kot je v Delu izpostavil tudi Igor Bratož, v romanu pravzaprav ni zares očitno. Zgodba se namreč odvija v sedanjosti, čeprav sedanjosti z nekoliko alternativno zgodovino, geografijo in politično situacijo, pa vendar z očitno zelo prepoznavnim problemom državljanske vojne v polpretekli zgodovini, ki kljub navideznemu miru še tli, deli ljudstvo na dvoje, določa sedanjost in usodo ljudi ter grozi, da bo vsak hip spet izbruhnila.

Pa vendar to ni še en sodoben roman o partizanih in domobrancih z jadikovanjem o nujnosti narodne sprave. Žabot se je izognil temu ne le tako, da je dogajanje prestavil v fiktivno državo, temveč predvsem s tem, da je v maniri klasičnega modernizma v partikularni zgodovinski situaciji sedanjosti iskal univerzalne resnice človeške situacije.

Na ta način lahko kot resnico boja dveh političnih polov, ki občasno eskalira v državljansko vojno, prepozna mit o večnem boju sončnega in htoničnega boga, ki ga predstavlja eden najbolj razširjenih simbolov v zgodovini človeštva, boj orla s kačo. Večna vojna dveh nasprotji torej, pri čemer ciklična narava mita ne dopušča diskurza sprave. To se sliši precej neizvirno in poceni, a Žabotov roman nikakor ni tako preprost.

Zadnja tri Žabotova dela so torej trilogija le v smislu, da pravzaprav vsa tri lahko beremo kot nekakšno študijo pojma mitologije, razdelano skorajda v heglovski maniri. Sveta poroka namreč opisuje mit v abstrakciji kot to, kar popolnoma strukturira usodo in - brez subjektivnega preostanka, ki bi lahko proizvajal razliko -, tvori totalno cikličnost; na formalni ravni se to kaže že v cikličnosti same knjige, ki se začne in konča z istim verzom. Ljudstvo lunja nasprotno popisuje mitologijo v konkretnosti na primeru delovanja fiktivne prazgodovinske družbe, ki ima glede na dejanske potrebe in razmere neko mero odprtosti in kreativnosti v odnosu do mitov. Morda tudi ne bi bilo preveliko pretiravanje, če rečemo, da je v zadnjem romanu – v Svetem boju - mitologija obravnavana kot absolutna, torej kot ciklični mit v svoji univerzalnosti, ki pa dopušča prostor subjektivnemu in partikularnemu.

Zgodba namreč sledi študentu zgodovine, ki se ne meni za ideološke spore in namerava, zvest objektivni resnici, raziskati zgodovinske arhive. Seveda se to kmalu izkaže za nemogoče, kajti ni sam gospodar svoje usode. Svet, v katerem živi, in posledično njega samega določa zgodovina, katere motor je, pravzaprav precej maoistično, večni boj nasprotij. Dogodki ga premetevajo proti njegovi volji oziroma predvsem je vprašanje, koliko je njegova volja sploh zares njegova, koliko pa jo določa omenjena zgodovina, ki jo strukturira mit o večnem boju nasprotij. V resnici niti ni zares jasno, kaj on je. Če citiram prva stavka knjige: “Radovan Podolni pravzaprav ni mogel z dovolj gotovosti dojeti, kaj je v tem, kar naj bi bilo Radovan Podolni, res in kaj ne. Moral si je namreč priznati, da je veliko od tega namišljenega, veliko od tega v sprotnem nastajanju, v sprotnem minevanju nerazpoznavnega in neulovljivega ter od kdo ve od kod vse nabranega in za sproti sestavljenega.”

Žabotov prepoznavni znak je poleg izjemnega sloga namreč mojstrsko opisovanje blodnjavih deliričnih stanj, dezintegracije jaza in polzavestnih misli, ki se neartikulirano plazijo tik pod zavestjo. Kot odraz tega kaotičnega mikrokozmosa je tudi romaneskni svet praviloma močvirnat gozd, potopljen v meglo, mrak in poplave z občasnimi gostilnami ali gradovi, kjer prihaja do travmatičnih intersubjektivnih momentov, ki se jih niti Kafka ne bi sramoval.

Če se zdi, da je v Sveti poroki mitologija imela pozitivno funkcijo strukturiranja tega kaosa v urejen kozmos, ki združuje in odpravlja nasprotje, in je torej služila kot edina opora smislu in jazu pred vdori nerazločenosti in razkroja, pa je v Svetem boju neskončno ciklično ponavljanje mitologije predvsem neskončnost vojne, pokolov in vsesplošnega zla, brez harmonizacije in sinteze, v katerem pa vendarle lahko nastopi subjekt. Ta možnost svobodnega subjekta sicer ne ponuja boljšega sveta ali odrešitve, drugačne od subjektove smrti, pa vendar je že sama možnost avtentičnosti superiorna bivanju na način (slabe) vere v usodnost mitologije. Sveti boj je tako skorajda nekakšen Bildungsroman o osvoboditvi izpod jarma ponavljanja istega, ki ga živim nalagajo mrtvi, o izstopu iz mitologije torej, za katerega je po besedah iz romana potrebno “vzeti nase težo sveta in njegovega stvarnika” oziroma, nekoliko manj patetično rečeno, vzeti nase svojo svobodo.

V tem smislu je Sveti boj antimitološki in skorajda bi lahko rekli revolucionarni roman, ki je s svojo tematizacijo iskanja osvoboditve od cikličnosti, torej zgodovine, usode in moči mrtvih, ter glorifikacijo svobodnega dejanja v prepoznanju odgovornosti do drugih idejno, kljub siceršnjim ideološkim razlikam med avtorjema, pravzaprav najbliže Sartru.

Nauk romana Sveti boj je tako pravzaprav obstoj možnosti nesvetega; torej možnost avtentične subjektivnosti kot izhoda iz obče mitologije, ki z avro svetosti osmišljuje (po)boje.