Pri založbi LUD Šerpa so zopet postregli z izborom pesmi vrhunskega tujega avtorja. Tokrat gre za predstavnika poljskega postmodernizma, Andrzeja Sosnowskega. Knjiga je pravzaprav prevod izbora pesmi in proze z naslovom Dožetki, ki je leta 2004 izšel na Poljskem. V njem je predstavljenih šest avtorjevih pesniških zbirk in izbor kratke proze, vsa dela pa so nastala med letoma 1987 in 2003. Sklepamo lahko, da je po mnenju prevajalca Primoža Čučnika Sosnowski v tem obdobju pisal najbolj zgoščeno poezijo, saj je na koncu knjige omenil tudi nekaj avtorjevih novejših pesniških zbirk, ki jih ni vključil v pričujoči izbor.

Že na začetku kritike lahko povemo, da gre za zelo kvalitetno, a težko dostopno poezijo, ki od bralca zahteva veliko zbranosti, pravi mindset in skoraj popolno odpoved zunanjemu svetu, saj so nevidne niti, ki povezujejo posamezne verze med seboj, včasih tako tanke – skoraj nevidne –, zato se nam ob odsotnosti naštetih pogojev lahko kaj hitro dogodi, da pesnika obtožimo arbitrarnega nizanja besed, ki jih nikakor ne moremo označiti za poezijo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice …

Knjiga je tako po formalnih značilnostih kot tudi po obsegu razdeljena na dva dela, vseeno pa deluje kot čvrsta umetniška celota, saj je, kot ugotavlja prevajalec v kratkem zapisu s konca knjige, razlika med avtorjevo poezijo in prozo »včasih dejansko zanemarljiva, saj mnoge njegove pesmi zahajajo na terene, ki jih lahko razumemo kot prozo, in obratno; njegova proza v veliki meri ostaja prepletena s tonom, ki ga prepoznamo kot pesniškega.« In res, pesmi so največkrat dolge, saj Sosnowski počasi in previdno gradi povezave med dolgimi verzi v njih. Ob tem velikokrat preskakuje med še tako različnimi registri, ki jih med seboj povezuje le novonastali pesniški svet. Besede in verzi so le sredstva, s katerimi avtor pred bralca razgrinja svoje nenavadno doživljanje okolice, od katerega pa je vseskozi umaknjen za ped ali dve. Zdi se namreč, da je na papirju končala samo zadnja pesnikova misel, ki pa nikakor ni plod ur in ur namenskega premišljevanja, nasprotno, ti verzi so le dovolili izzveneti dolgi verigi čustev in čutnih vtisov, preden jih je pesnikova roka odkapljala na papir.

Iz vsega povedanega je več kot očitno, da je prevladujoče topose v tovrstni poeziji nemogoče iskati. Kar povezuje Sosnowskove pesmi med seboj, je nedvomno izredno dodelan slog, ki kaže očitne vplive ameriških velikanov, kot so John Ashbery ali Frank O'Hara. Glavni značilnosti vseh naštetih pesnikov sta popolna odpoved rimani besedi in odmik od pesniške tradicije, neizbežna posledica tovrstne »askeze« pa je vključevanje vsakodnevnih izrazov v poezijo, posebej pa zanikanje sveta onkraj nje. Sosnowski se ukvarja z besedami, med njimi išče napetosti, trzljaje in nemir. Velikokrat nam pred očmi pričara prave fantazijske pokrajine, ki so pravzaprav njegov inner landscape, ki je popolnoma edinstven. To mu uspe predvsem z raznovrstnimi pesniškimi postopki, s katerimi dobesedno razpre nove pomenske plasti (največkrat) običajnih besed, saj v kontekstu svoje poezije vztrajno ruši samoumevnosti in nepremičnosti človeškega jezika. Navedimo le en primer iz pesmi Otrokom, saj do omenjenih zdrsov pride šele ob branju daljših pasaž: »Ta poskok obrvi, tvoj zviti žvižg – / bo to zadostovalo, da boš postavil vrečo / s peskom v jadrajočo košaro sprehoda / skozi zeleni večer, skozi mesto, / ki se tako nevede spreminja v basen, da se mrak / prička samo še z udarjanjem / teniških žogic in škripanjem gugalnic / na nočnih igriščih? Drživa se za roke, / kot senci s slikanice na koncu knjige, / in se požvižgava skozi območje med / nekam in nikamor.«

Enako bi lahko dejali tudi za prozni del knjige, ki ga pravzaprav le s pridržkom lahko označimo za prozo. Res je sicer, da tu verzi povsem izginejo, a opisane značilnosti so vseeno glavna lastnost proznih besedil v knjigi. Posebej zanimive so sličice, ki spremljajo vsako izmed njih. Dejali bi lahko, da je Sosnowski besedila v pričujoči knjigi na nek način zapisoval ob njih, saj se nekatera navezujejo neposredno na upodobljene ljudi na slikah, spet druga (skoraj) niso zaznamovana z njihovo vsebino. Nujno je omeniti, da so risbe delo francoskega ilustratorja Henri-Achilla Zoja, ki jih je Raymond Roussel vključil v svoje delo Novi vtisi o Afriki, Sosnowski pa jih je v postmodernistični maniri na novo interpretiral v svoji knjigi kratke proze z naslovom Novi vtisi o Ameriki.

Knjiga Oceani tako ponuja resnično vznemirljivo bralsko izkušnjo, pri čemer je bralec vseskozi soočen z izzivom razumevanja zagonetne pesniške besede, a po prebrani knjigi je nagrada nedvomno večja od vloženega napora, saj v slovenščino le redko prevedemo tako kvalitetno poezijo kakšnega sodobnega pesnika.