Drugi prozni izdelek Tomislava Vrečarja, ki ga je lani izdal Center za slovensko književnost, je težko označljiv. Če bi ga želeli označiti za roman, že neprevidno kažemo s prstom in uokvirjamo Vrečarjevo pisanje, ki se ravno takemu rigoroznemu označevanju in lepljenju etiket čistih ali polkrvnih opredelitev na vse pretege upira. Že roman 2nd hand emotions se je opredelitvi in postavitvi v literarne zvrsti skušal zoperstaviti s strukturno in vsebinsko fragmentiranostjo, vendar se je vseeno pustil zavzeti prilepljeni nalepki.

Strupena nevesta pa se ne da. Z vsemi svojimi raztreščenimi fragmenti se v svojem sržu spaja z idejo postmodernističnega hibrida s prepletanjem tako slogovnih kot vsebinskih razponov. Ti segajo vse od citatnosti, lirične izpovednosti, zgoščene in pomensko prepletene pripovedi, pesniške ritmičnosti, samonanašalnosti in močne alegoričnosti, ki je povezana predvsem z izkušnjo uživanja in odvajanja od heroina. Kot zapiše avtor sam, gre za avtobiografsko prozo, v katero se vpisuje kot subjekt, ki je del simbolične predstave. Subjekt pa vselej prehaja iz subjekta v objekt in iz objekta v pojem, vse skupaj pa je prežeto z značilno Vrečarjevo poetiko.

Seveda nam v začetku v misel hočeš nočeš sili primerjava z Williamom S. Burroughsom, sploh v primerih surovega popisa in orisa premagovanja, na nekaterih mestih celo racionaliziranja procesa odvajanja in stranskih učinkov substitutov, kot je morfij. A če na tem mestu ohranimo povezavo z ameriškim beatniškim kuščarjem, surovost in neposrednost realističnega orisa postopoma prerašča v nadrealistično lucidnost, ki pa se, kakor hitro se vzpostavi, tudi razstavi.

Razcepljene fragmentarne nivoje pripovedi poleg različnih vsebinskih navezav med sabo ločuje uporaba pisane palete diskurzov in slogovnih prijemov. Te je moč začutiti v uporabi ritma jezika, ki se ne spreminja samo iz nivoja v nivo, temveč tudi znotraj posameznih delov. Intenzivnost stanj, ki ga v subjektu povzroča opijska odvisnost in odtegnitveni sindrom, so močni ne samo v svoji lucidni izpovednosti, temveč tudi s ponavljanjem dela povedi ali besed, prepletanji ravni diskurzov in citatnosti ter prehajanji subjekta in njegovih stopenj izjavljanja, preko katerih se na bralca prenaša belo krvaveča agonija telesa, zavzetega z opiati.

Verjetno najočitnejša in s tem tudi najbolj dodelana so subjektova navezovanja na slovensko moderno likovno umetnost, saj se plazimo gor in dol po drobovju Moderne galerije, v katerega se prelevi ukleščeno in s strupom prežeto telo. Vendar je to le ena izmed metamorfoz subjekta in njegovega telesa, ki si svoje podobe nadalje izposoja v likovni zapuščini slovenskega slikarja Gabrijela Stupice, ki se je med drugim posvečal raziskovanju figure in portreta. Izpovedovanje telesnih stopenj, telesnih procesov, njegovega večno spreminjajočega se avtoportreta tako med drugim prevzema diskurz kuratorskega seciranja likovne umetnosti.

Strupena nevesta odpira množico referenčnih polj, izmed katerih so nekatera premišljeno in dovršeno umeščena v osrednjo tematsko polje, spet druga pa se vzpostavljajo kot mimobežni in hitri odvodi, ki, kakor hitro se vzpostavijo, tudi izginejo ter posledično zvodenijo. Takšni so na primer vložki, ki skušajo vzpostaviti primerjavo zasvojenosti z današnjo širšo informacijsko družbo, ter samoreflektivni in samokritični pasusi, v katerih se oziramo nazaj v Vrečarjev opus. Gosta nasičenost nas nemalokrat pusti v zmedenem položaju, ko ne vemo več, česa bi se oprijeli, in ko že na silo posiljujemo mrežo razdrobljenosti s pomeni, ki jih na koncu mogoče sploh nima in so se tam znašli zgolj po naključju, namenjeni sami sebi.

Pozicija subjektovega izjavljanja vselej prihaja od znotraj in ta gleda še globlje v vodnjak metamorfoz, skozi katere se vzpostavlja. Hkrati pa se obrača ven v zunanjo stvarnost, ki je posledično transformirana in predrugačena in tako skorajda že na novo doživeta. Percepcija vrat, ki jih je z meskalinom vzpostavil Huxley, je »prežarčena« in prostori so nameščeni na novo. Vsi prostori subjektove Moderne galerije pa se vzpostavljajo preko prisotnosti Strupene neveste, ki pa je pravzaprav on sam. Je hkrati v njej in izven nje, zato vselej, ko se obrača nanjo in ji postopoma slači njen s strupom prežet pajčolan, postopoma slači in vpisuje plasti samega sebe.

Subjekt v stanju prihoda pred oltar in pred metom poročnega šopka zavestno in podzavestno blodi po pomenskih ravninah zasvojenosti, ki segajo dlje od zgolj heroinske in morfijske podrejenosti človeške fizične in mentalne konstrukcije. Nenazadnje pride do prevpraševanja lastne eksistenčne razsežnosti, ki ne ostaja zgolj na ravni subjekta kot posameznika, temveč vstopi v širše polje družbenega. Subjekt je eno in množina sveta obenem, na kar nakazujejo nenadna prehajanja pozicije izjavljanja oz. množice glasov, ki jih porajajo od endorfina vzburjeni živčni kanali.

Heroinska izkušnja in proces odvajanja, ki je nenazadnje prispodoba iskanja ponovnega koščka svobode, sta že sama po sebi ekspresivno močna in vseprežemajoča. Podobe, ki segajo od prevzetih in pretvorjenih del Gabrijela Stupice, kot sta npr. Flora, Zmagoslavje rož, ali podoba črne vreče za smeti, v drobovje katere kljuvajo vrane, so podobe, v katere Vrečar posredno in neposredno postavlja svoj subjekt in njegovo telo. Ta je v svoji nemoči vseprisoten in hkrati ničen ter preko jezika na nekaterih mestih površinsko spolzi skozi in se spet drugje ujame v lastno intenzivnost pripovedi.

Vse to vzpostavlja globoko zaverovanost vase, ki nas kot bralca z vso svojo močjo potegne v globine drobovja subjektove izpovedi in nas z vso silo izbljuva ven. Odvodna nihanja, ki se vseskozi dopolnjujejo, nas tako v svoji intenziteti popolnoma zaprežejo, na drugi strani pa nam nikakor ne odpro vrat in samo ostajajo tam kot gmotna prepletenost pomenov na papirju.