Je sploh mogoče vstopiti v svet slovenske sodobne poezije, ne da bi se nekje med naslovnico in predgovorom spotaknil ob vsaj eno izmed več kot štiridesetih Šalamunovih pesniških zbirk? Afiniteto do velikega avtorja Pokra lahko razberemo iz celotnega opusa Gregorja Podlogarja in Primoža Čučnika; sledi Vélikega Biseksualca najdemo v marsikateri erotični pesmi Braneta Mozetiča; med novejšimi izdajami pa sklic na njegovo »Dumo 1964« najdemo v samem začetku zbirke Država Jana Krmelja.

Za malo subtilnejši poklon bi lahko oklicali lanskoletno izdajo Inokulum Timoteja Novakovića, ki je v zbirki KunstHaus izšla pri Ljudskem muzeju Rogaška Slatina. Inokulum ali vcepek – biotehnični biološki material, ki se vnese v gojišče ali drug organizem – že v definiciji na prvi strani zbirke zelo jasno nakaže učinek vdora drugačnega. To lahko povežemo z nenavadnimi impresijami in fantazijskimi podobami, ki skozi celotno zbirko vdirajo v bralkin svet. Z izjemo uvodne in zaključne zbirko sestavlja 40 z rimskimi številkami oštevilčenih proznih pesmi, ki nas na sosednji strani pričakajo še v srbskem jeziku. Na formalnem nivoju pesmi z uporabo druge osebe ednine in kratkimi opisnimi stavki vzpostavljajo distanco. 

 Zamudil si vlak za Ljubljano, za zajtrk še zmeraj čaj iz smrekovih vršičkov. Popoldan boš pohajkoval za prihodnost. Tek na ovire bo samo ena od disciplin sprejemanja dne.

Ta formalna odločitev pomaga pri vzpostavitvi distance med avtorjem in lirskim subjektom ter zbirko takoj oddalji od polja osebnoizpovedne lirike. Mestoma pa da bralcu tudi občutek, da bodisi prisostvuje avtorjevemu dialogu z bližnjo osebo bodisi je nagovorjen sam, za kar se ima bralec vsebinsko vedno možnost odločiti. 

V prvem delu »Kopičiti razsvetljenje« zbirka vsebinsko išče smisel v banalnosti človeškega vsakdana. Počitnice pomenijo »reinkarnacijo v hotel«, »ker nimaš boljših idej«, razsvetljenje pa kopičijo »kosmi las pod tvojo posteljo«. Opozorjeni smo, da v postmodernističnem obdobju pluralizma resnic boga lahko vidimo v »Budi, Alahu ali Krki, tovarni zdravil«. Pesnik s tem prvenstveno slika svoj rahlo ciničen odnos do malomeščanskih vrednot. Po drugi strani pa se mu igra – v Šalamunovi tradiciji – zdi kot pozitiven način krpanja praznine, ki jo ustvarja manko višjih metafizičnih vrednot.

 Kontinentalni zajtrk te sprejme v svojo orbito. In ti, malomeščan, plaho krožiš okoli njega, čakajoč na novo omleto. 

Če je ludistična igrivost pri Šalamunu predvsem rušila stereotipe dotedanje slovenske poezije, pri Novakoviću zgolj pomaga nadaljevati distancirani ton celotne zbirke, ki igrivo skače po asociacijskih tokovih in bralcu, tako kot Šalamun, ne vriva patosa ali subjektovega doživljanja, temveč mu slika impresije, preko katerih lahko bralec stopa v svoje lastno subjektivno doživljanje. 

Sledeči del »Imaginacija žuželk« spomni na Šalamunov vstop v pesniški prostor in njegove znamenite verze »naveličal sem se podobe svojega plemena in se izselil« v prvi pesmi Pokra, »Mrk«. Šalamun je sam za svoje prve verze zapisal, da imajo tako zanj kot za vse Slovence historično težo, z zbirko Poker, v kateri je poskušal odpirati nove poti znotraj zakoreninjene literarne tradicije, so bili namreč njegov manifest. Novaković postavlja svojemu plemenu podobne diagnoze, ko piše o »gumijastih škornjih, ki za seboj škripajoč vlečejo generacije« ali o »podedovanih skominah, ki kot note iz neznanih prosojnih snovi dajejo ritem prihodnjim rodovom«. Sploh pa se v slovenskem prostoru ne more izogniti »naklonu grla«, v katerem iz verjetne alkoholiziranosti zraste »še ena nesmiselna debata«. Zdi se, da lahko tu avtor kot kulturni delavec deloma predeluje vpliv vse teže predhodnih okostenelih vzorcev, pred katerimi mlajše generacije velikokrat ostajajo nemočne. Morda pa zgolj cinično razgrajuje slovenski prostor in se klasično dotika »slovencev, prehlajenih predmetov zgodovine«, kar mu ravno zaradi preprostega slikanja impresij uspe brez pretirane moralizacije. 

Še jutri bo pri tleh rahlo brbotalo in neki novorojen otrok, ki ni uzrl starega sveta, se bo igral z mehurčki. 

V nekih skupnih sanjah nas obiščejo angeli – coprnice s krili – in nam sledijo v budnost, kjer nastavljamo seno in zategujemo vrvi.

Razdelka »Angeli« in »Opasati pot« nadaljujeta v predhodnem sentimentu; angeli so subverzirano »coprnice s krili«, praznični čas pa so »drevesa, ki se svetijo v temi le dvanajstino leta«; sveto torej postane banalizirano, kot je prej obratno banalno postajalo sveto, kar nas pripelje v zadnji razdelek »Čemaž Kamikaze«.

 Skupina ljudi v baru se dere: »Ščurek!« Natakar hodi v krogih samo v beli majici, rudar nosi pilotsko uniformo. [...] Koliko različnih poklicev lahko posedeš za isto mizo, ne da bi dobil obletnico mature ali diplome? Koliko od teh poklicev bi na obletnici tega ali onega skočilo v zrak, ko bi se naokoli plazil z zakrnelimi krili? Razumeti pomeni delati se, da razumeš. Od tu naprej so samo še gobe. 

Lepo konstruiran nadrealizem spet izhaja predvsem iz banalnosti situacij. Različne poklice v isti prostor pripelje zgolj obletnica mature, razumevanje pa prinašajo gobe, morda zgolj kot halucinogena substanca ali pa še en potencialen sklic na Šalamunove zgodnje pesmi, konkretno cikel Gobice. Z nesmiselnim svetom je mogoče čudovito igrati, pri čemer se zdi, da živost Inokuluma in njegove poezije predvsem postavlja kontrast tkanini družbene realnosti same. Realnosti zatohlega slovenskega kreativnega in občega družbenega prostora, realnosti verskih sistemov, predvsem pa družbe, ki individualizira posameznika, ki je še od »nudistov, ki se spravljajo na svoje, ne vem kolikokrat oprane in od celodnevnega sonca razgrete brisače« kljub intimnosti golote daleč stran. 

Novaković torej bralki pušča presojo, katere asociativne vlake bo lovila in kako se občutja umeščajo v širšo sliko impresij, s katerimi se subtilno in igrivo dotika tudi grdih in zatohlih aspektov družbene in kulturne resničnosti. S tem, da v svojih podobah pesnik spaja nespojljivo, ustvarja razdaljo do same resničnosti in vanjo spušča prostor za posmeh in prevrednotenje širših družbenih moralnih kodov. »Generalni direktor Direktorata za kulturno dediščino se podela na klančini za invalide«, bralka pa lahko v tem stavku, vsaj na papirju, najde svoj lasten smisel in užitek. 

Med asocijacijami je skakala vajenka Nia.