Literatura in politika oziroma leposlovje in politika. Dve področji, ki v medsebojnem prepletanju ustvarita neko čudno zmes. Pri tem ne mislimo na vulgarno kvazi-marksistično kritiko leposlovja kot nekakšen buržujski hobi, ki ignorira razredne razlike. Bolj gre za vprašanje, kako politično je lahko leposlovje ali kako »leposlovna« je lahko politika. In to vprašanje nas popelje z Orwellom v Wigan. V knjigi Pot v Wigan, ki je letošnje leto izšla pri Študentski založbi v zbirki Beletrina.

Toda preden gremo z letom 1936 v Wigan, moramo skočiti v prihodnost. Nekaj let po drugi svetovni vojni je Orwell izdal slavni knjigi Živalska farma in 1984, ki ju je verjetno prebral skoraj vsak nadobuden mladi intelektualec. Prva je politična alegorija, druga distopični roman, obe pa se lotevata problematike totalitarizma, in to na precej oster in kritičen način. Političnost v obeh primerih že na prvi pogled izstopa, obakrat pa je podana skozi fiktivno zgodbo - od zajebanih pujsov do še bolj zajebanih Velikih Bratov. Lahko bi rekli, da je tu političnost avtorja manifestirana ali podana skozi medij leposlovja.

Gremo sedaj v Wigan. »Pot iz Mandalaja v Wigan je dolga in razlogi, da jo človek ubere, niso takoj jasni. […] Deloma sem šel tja zato, ker sem hotel videti množično brezposelnost v njeni najhujši obliki, deloma zato, da bi povsem od blizu videl najbolj tipično skupino angleškega delavskega razreda. Zame je bilo to potrebno kot del mojega približevanja socializmu. Kajti preden si lahko povsem prepričan, ali se pristno zavzemaš za socializem, se moraš odločiti, ali so stvari trenutno znosne ali neznosne, zavzeti pa moraš tudi jasno stališče v zvezi z izjemno težkim vprašanjem družbenega razreda. Tukaj bom moral malo skreniti in pojasniti, kako se je razvil moj osebni odnos do razrednega vprašanja. To početje terja seveda kar nekaj avtobiografskega vprašanja.«

Čeprav Orwell omenjeno pripiše krajšemu odlomku te knjige, pa lahko avtobiografskost pripišemo celotni knjigi, ki tako za razliko od Živalske farme ali 1984 deluje kot nekakšen političen potopis. Bolj kot Orwell popisuje pokrajino, mesta, rudnike in ljudi, bolj je političen, bolj je političnost artikulirana. Od tod tudi cel kup »močnih«, »skrajnih« pridevnikov in glagoli, ki neposredno nagovarjajo bralca. Prav neverjetno je, kako močno Orwella potegnejo rudarska mesta: sprva jih v »leposlovni« maniri opisuje, nato pa gre vedno dlje in prikazuje številke brezposelnih, popisuje mizerna stanovanja, računa plače in stroške, ki zmerom presegajo dohodke, meri primanjkljaje do dostojnega življenja. Od natančnega, komičnega, a vseeno ostrega opisovanja preidemo k skoraj-da-sociološkim študijam. Potopisa ne moremo več razločiti od študij, pokrajine in mesta ne od Orwella, opisa ne od kritike in leposlovja ne od politike.

Knjiga Pot v Wigan je sestavljena iz dveh delov: v prvem naj bi avtor opisoval svoje popotovanje in z njim povezana razmišljanja o industrializaciji in delavcih, v drugem pa sledi dolga razprava o socializmu - pri slednjem ne gre za nobeno propagando, saj se Orwell kot samodeklariran socialist loti predvsem socializma: »Tako kot za krščansko vero so tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci.« Socialiste so pogostokrat predstavljali (in morda jih še vedno?) malomeščani - »moški v sandalih in bradati pivci sadnih sokov« - oziroma nižji višji srednji razred, ki mu pripada tudi Orwell sam in morda je v svojih analizah boja socialistov proti razrednim razlikam ravno zato tako brutalen. Socialisti so na strani delavcev, toda delavci jim smrdijo - in dejansko res smrdijo, toda velja tudi obratno; delavci so umazani - toda nimajo ravno dosti izbire; delavci so pokvarjeni in zli - toda oni kradejo za preživetje, zakaj pa kradejo višji razredi?; delavci niso »gentlemani« - in hvala bogu, da niso takšni snobi!

»Na žalost pa razrednega problema ne rešiš s tem, da se spoprijateljiš s potepuhi. V najboljšem primeru se s tem znebiš le nekaterih predsodkov lastnega razreda.« Za to je potreben politični potopis, ki bolj kot turistično avanturo malomeščanskega intelektualca prikazuje njegovo politično postajanje. Orwell je na poti v Wigan dal skozi osebno neposredno udeležbo v svojem političnem boju in s Potjo v Wigan še enkrat, toda tokrat skozi tekst. Zato ga ne moremo razločiti na dva dela, na prakso in teorijo, na popis in refleksijo, pač pa sta dve različni formi političnega postajanja in boja združeni v nekakšnem političnem potopisu - mimogrede, Orwell je dal skozi tudi tretjo, tokrat s puško v jarku. Edino, kar mu lahko očitamo, je ovinek humanizma na poti do socializma, zaradi česar analiza nekoliko izgubi ostrino, fizično neposredna doživetja in boji pa posledično prevladajo. Toda kako bi lahko bilo drugače, če pa imaš za sovražnika führerja Hitlerja in generala Franca, med zavezniki pa še večjega sovražnika z imenom tovariš Stalin? Da niti ne omenjamo najhujših: moških v sandalih in bradatih pivcev sadnih sokov.

Pot do Orwella je prepotoval Aleš.