Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošli in dobrodošle v današnjem Kosilu nekega molja. Oddaji, v kateri so se pilili številni kritiški umi in urile neusmiljeno cinične roke. Skozi to oddajo so tako ti njeni avtorji odraščali - nekako podobno, kot se pesniška zbirka Čisto potiho, prvenec enaindvajsetletnega pesnika Aljaža Primožiča, bolj ali manj ukvarja ravno s tem - z odraščanjem. Oziroma bolje rečeno - s koncem odraščanja. Zbirka je letos izšla v zbirki Prišleki pri LUD Literaturi in je razdeljena na pet poglavij, in sicer na vsak dan smo večji, brati pesnike, ruske bajke o jagi babi, voda bo usahnila in nazadnje - ko si bova povedala že čisto vse.

Primožič na začetku dela, v poglavju vsak dan smo večji, opisuje tisto obdobje življenja, ko veš že preveč, da bi nasedal lastnim iluzijam, ostankom idealov najstniških let - a hkrati še vedno hrepeniš po njihovem varnem zavetju. Ko se obdobje liminalnosti, ko je še vse mogoče, pospešeno zaključuje in se človek v paniki obrača nazaj v varno, poznano preteklost, v katero se ne more vrniti. Kot utopljenec, ki pred večnim snidenjem z gladino grabi navidezno kopno. Nostalgija, nenazadnje, je simptom. Simptom težkega soočanja s sedanjostjo in indikator bega pred njo - kar bolj ali manj počnemo prav vsi. Primožič tako v prvi pesmi zbirke zapiše.

Predstavljaj si fantka

ob podboju vrat

kamor je babica pred leti

narisala kratke črtice

/…/

vsak dan smo večji

in prostori vsak dan

malo manjši

malo težji

če so zraven drugi

ki niso babice in dedki

Motiv starih staršev se v zbirki pogosto pojavi. Prav tako sopostavljanje nečesa davno minulega s sedanjostjo, s čimer Primožič slika občutke boleče nostalgije in izpostavlja minljivost. Ta se v zbirki kaže kot nekaj ključnega na vseh področjih življenja - skozi številne pesmi, v katerih se avtor sprašuje, kaj bo, ko bo vsega tega konec. Kaj bo, ko bo konec ljubezni, ko bo konec prijateljstva, kaj bo, ko bo konec otroštva …

V vseh trenutkih življenja, ki se zdijo tako trdni, tako trajni, avtor vidi minljivost - njihov konec sluti, še preden se zares začnejo. Ta tematika je najočitnejša v poglavjih voda bo usahnila in ko si bova povedala že čisto vse. Njegov partner v postelji ob njem tako že gnije, ko se ga oklepa, in njegovi prijatelji ga prav v trenutku, ko piše, že pozabljajo ter zapuščajo. To opozarjanje na minljivost avtor izvaja precej subtilno, nežno. Noben verz ni pretresljiv; jezik je za pesniško zbirko o odraščanju mil, redkokdaj grob in pesniški postopki ponavadi ne opozarjajo nase, ne pritegnejo posebne pozornosti. A vseeno pesem občutke, ki jih nosi, predaja kot celota.

Prepletanje je tudi oblikovno sredstvo, ki ga Primožič rad uporablja. Danes sicer povsem običajni in neizstopajoči verzi pogosto pridobijo lastnost polivalentnosti - pomensko se lahko vežejo bodisi naprej bodisi nazaj, včasih pa kar z naslovom. Večinska običajnost verzov - torej prosti verz, ki ga na videz boli kurac za rime in formo - lahko bi celo rekli dokaj basic verz, je sprva aktiviral RŠ alter ljubeče, kritične antene. Hkrati pa si je treba priznati, da zbirka, ki nosi naslov Čisto potiho, najbrž ni imela namena, da bi pretirano revolucionirala pesniško formo.

Kar pa pri zbirki posebej izstopa, je drastična tematska razlika v enem izmed njenih poglavij v odnosu do ostalih. Medtem ko se ostala poglavja ukvarjajo z že opisano tematiko minevanja obdobja liminalnosti, poglavje ruske bajke o jagi babi opisuje različne motive ruske zgodovine, kot so recimo prisilno grajenje cest, poplavljanje mest zaradi izgradnje hidroelektrarn, babuške, ki izdelujejo lutke, in tako dalje. Sicer povsem informativno in doživeto opisane tragedije, pripovedovane s stališča malega človeka, se nekako ne skladajo s preostankom zbirke. Tudi poglavje brati pesnike zbirke, ki se prav tako nekoliko ločuje od ostalih, navsezadnje le stopa z roko v roki s prevladujočo temo. V njem avtor namreč opisuje svoje doživetje pesmi prijateljev in posledično posredno opeva pomen prijateljstva. Ruske bajke, kot jim pravi avtor, pa povsem izstopajo iz teh okvirjev izkušnje mladega odraslega, ki se ozira nazaj, in se - ne glede na njihovo umetelnost – žal ne skladajo najlepše s celostnim konceptom zbirke.

Vsaka generacija frišnih pesnikov ima svoje zbirke o odraščanju. Neredko se takšnim zbirkam zgodi krivica in jih zainteresirana javnost jemlje preveč pokroviteljsko, v smislu o, poglej te luštkane mladiče. Tovrstne zbirke pa si seveda zaslužijo, da se jih obravnava kot resna dela. Res je, da se tematika občuti kot iztrošena, a vprašajmo se, če je kaj drugače z ostalimi? Recimo pesmi o ljubezni ali revoluciji, ki se na novo pišejo znova in znova. Primožič tako v svoji generaciji znova piše pesmi o odraščanju in s tem nekoliko ironično na neki meta ravni poudarja svojo minljivost, saj se človek ob tem razmisleku vpraša - koliko jih je že pisalo o tem pred njim? Njegov poskus novega upesnjevanja minljivosti in sorodnih tem večinoma uspe, saj njegove pesmi zgledno zastopajo družbeno že sprejete oblike ustvarjanja v času, v katerem živimo. Težko bi sicer rekli, da prehiteva svoj čas ali da lomi gore, kot sam - morda ironično - pravi v eni izmed pesmi, kjer zapiše, da bodo majhni otroci v šoli kmalu začeli recitirati njegove pesmi na raznih šolskih prireditvah - a vseeno bi še težje rekli, da bi se kaj takega od ustvarjalnega prvenca pričakovalo.