Zbirka kratkih zgodb Leteči ljudje, prvenec Ajde Bračič, se naslovu navkljub ukvarja s tistim, kar človeka opomni na omejitve, ki ga vedno znova prizemljujejo. Samo slučajno, po naključju se liki v teh zgodbah zavedo, da so samoumevne danosti, ki se zdijo usodne, zgolj konstrukti. A tudi v tem slučajnem spoznanju in kljub želji, da bi bili del velikih in razumljivih zgodb, se likom na pot postavlja dejstvo, da pravzaprav nimajo nobenega vpliva na svojo usodo. Napetost med svobodo in omejenostjo je to, kar poganja kratke zgodbe in zbirko povezuje v celoto – in ne samo nabor slučajnih zgodb. 

Zbirka Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, ki so kratke in kompaktne, brez balasta podrobnosti. Liki nastopijo brez konteksta in ozadja, ki se v določenih zgodbah, na primer v zgodbi Izkopavanja, razjasnita, a so ta razkritja odmerjena zelo previdno in umerjeno. Pričakovanemu presenetljivemu koncu, ki bi zgodbo obrnil na glavo, pričujoča zbirka ubeži in ga nadomesti s krožno konstrukcijo. Protagonist vsake zgodbe se na koncu – sicer preobražen po dogodkih v zgodbi – vrne na izhodiščno točko. Tako na primer v prvi zgodbi Nikogar ni, ki bi ti bil podoben protagonistka z začetka zgodbe postane na koncu ena izmed dvojnic same sebe, ki jih je srečala. Nova pripovedovalka, se zdi, ni ista, ker ima ob sebi psa dvojnice, ki naj bi izginila, a hkrati se sprašuje o dvojnicah in dvojnosti podobno kot prva pripovedovalka.

Ideološka podstat zbirke Leteči ljudje je podana v enako naslovljeni drugi kratki zgodbi zbirke. Kratka zgodba govori o skupnosti, ki si je želela priti na nebo, ker je bilo to edina stvar, ki ji ni pripadala. Med opisom dogajanja v skupnosti in pripovedovalcem se v zadnjem odstavku pojavi nagovor v drugi osebi ednine. Z nenadno preusmeritvijo pozornosti iz skupnosti na pripovedovalca, ki se pojavi hkrati s premikom v zgodbi od motiva letenja k motivu padanja, se spremeni tudi diskurz. Zdi se, da padanje ni mišljeno v dobesednem smislu, ampak gre za spremembo v razumevanju sveta. Skupnost resda omogoča letenje, premagovanje dejanskih in metaforičnih ovir, a vsakršno razumevanje povzroči padanje, saj razkriva, da so predstave o svetu ne nujno napačne, ampak predvsem poenostavljene. V tej luči postanejo kratke zgodbe nekakšna meditacija ob vprašanju, zakaj je svet lažje dojemati ob ignoriranju določenih dejstev, ob njihovem popreproščenju. 

O preprostosti ponavadi govorimo na dva načina. Bodisi je preprosto nekaj, kar je tako splošno razširjeno, da težko rečemo, da je neumno, bodisi je preprosto nekaj, česar ne znamo razložiti. Zbirka obe dikciji prevprašuje z artikuliranjem dihotomije med zgolj obstojem in spraševanjem, kaj bi se lahko zgodilo. Zgodba Lahko bi šla na sprehod na primer artikulira občutek osamljenosti kot posledico obstoja v skupnosti, ki te ne izpolnjuje. Samoumevno si je torej želeti sprehoda, sprememb, njihova implementacija je zahtevnejša. Med poloma ni nasprotja, temveč prostor možnosti, ta pa se ponuja za zamišljanje drugačnega scenarija. Momentum se gradi prav na tem, da drugačen scenarij ni mogoč, ampak si ga je mogoče zamišljati in na tem graditi. 

Motiv samospoznavanja prek drugega je eden ključnih v zbirki. Pojavi se na več mestih kot pomemben mehanizem, prek katerega protagonisti začnejo razmišljati o potencialih in drugačnih usodah. To pa zato, ker so šele v relaciji do drugega prisiljeni osmisliti sami sebe. Ogledalo prepoznavanja so lahko različni družinski člani, na primer babica v kratki zgodbi Mama Krista, ali pa vrstniki, kot recimo v kratki zgodbi Si upaš? Pri tem je pomembno izpostaviti, kako uporaba tega motiva pokaže na to, da gre za zahteven in tudi dolgotrajen proces: protagonist zgodbe Svetozarjeva smrt se je sposoben prepoznati šele kot duh. Za to, da se proces samospoznavanja izvrši, pa je dovolj tudi že skupnost, četudi je namišljena: v kratki zgodbi Dekle v modri jopici, ki je v celoti sestavljena iz elektronske korespondence, je prav pripadnost sporočevalke namišljeni skupnosti telefonskega podjetja tisto, kar jo požene naprej. 

Pomemben dejavnik pri samospoznavanju so tudi dogajalni prostori, ki so ustvarjeni tako, da protagonista silijo k notranji spremembi. Zgodbe se dogajajo na majhnih in tihih krajih, kar je nujno za premišljevanje o odgovorih, ki se pojavijo ob zaključku vsake od zgodb. Kljub daljnosežnim temam ne podlegajo na primer idealiziranim podobam podeželskega ali mestnega življenja ‒ idilični kontemplaciji ob opazovanju dviganja megle ali propadanju vaških domačij, ravno nasprotno. Zaradi tega afterica iz kratke zgodbe Saj bo zveni enako prepričljivo kot Efekt Kulešova o propadlem kmetijskem projektu na podeželju. 

Pri tem pripovedovalec povzema umerjen ton pripovedovanja: ta je pri vseh kratkih zgodbah enak, kot da bi šlo za pripadnike iste skupnosti. Ravno zato mu uspe enako veristično prehajati med raznolikimi protagonisti, ne da bi postal monoton. Ritem dodatno razbijajo spremembe pripovedovalske osebe:  iz prve osebe množine k drugi osebi ednine ali v prvo osebo ednine, od avktorialne k personalni perspektivi. Spreminjanje pripovedovalca in fokalizacije učinkuje kot usmerjanje žarometnega snopa od širokega spektra k ožjemu. S tem se ustvarja potujitveni efekt, saj prekinja istovetenje z dogajanjem in tako spodbuja zavestno potapljanje v delo samo. 

S fokusom na drobnih, intimnih izsekih iz življenj in z dobro premišljenimi liki v nekem okolju uspe kratkim zgodbam zbirke Leteči ljudje hkrati obdržati nekaj skrivnostnosti, ki jo je v strukturo žanra vgradil njegov začetnik Edgar Allan Poe, in nadgraditi efekt presenečenja, potujitve. Obenem pa zbirka pokaže, da pisanje o preprostih stvareh ni enostavno in niti ne samoumevno. Iz tega se poraja ozemljitev kot hkratni občutek skupnosti in singularnosti v njej. 

***

naslovnica: emka