Petra Hrovatin pooseblja prav vse, kar gre uniformni in univerzalizirani, skratka večinski družbi blazno ali pa celo najbolj na kur... hočem reči, na jetra. Je lezbijka, menda tudi ženska, je umetnica, namesto po pohodniških palicah raje poseže po tistih bobnarskih, videti je dokaj androgena, kar rada poudari še s kravato, ki jo nosi razrahljano - in prav takšen je tudi njen način komunikacije. Govori namreč precej fragmentirano, na momente se izjemno navduši, nato obmolkne, se glasno smeji ali pa nepremično strmi v že kaj. Je polna idej, med katerimi je mnoge že realizirala, a diplomirala pač še ni, zato jo namesto na šalterju kakšnega urbanističnega urada prej najdete na Metelkovi, in to seveda na enem izmed robnikov.

Tam ali kje drugje je domislila svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je pod naslovom Mednožje misli leta 2010 izdala v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC. Drugo, ki jo danes tudi obravnavamo, je v začetku tega leta izdala pri isti založbi, jo poimenovala Poletni volkovi in zdi se, da je tokrat mnogo bolj jasno, kje, kako in zakaj je delo nastalo.

Delo, ki bi ga morda lahko uvrstili v sodobno lezbično poezijo in v katerem poskuša avtorica ubesediti svoja občutja do ljubljene, vse tiste mukotrpne trenutke njene odsotnosti, prihajanja in vračanja ter podobne turbulence, se kaj kmalu pokaže za mnogo več kot še eno lezbično izpoved. Sestavljena iz štirih sklopov - Poletni volkovi, Mozaične vročine, Divje prikazni v vetru in Avgustovska nevihta -, ki vsak posebej definirajo čas in atmosfero, bralko umesti v sodobno džunglo. Ta je na eni strani amazonska lezbična nedotakljivost, na drugi pa surova družbena agresija. Da gresta ti dve z roko v roki, ni slučaj, in avtorica se poda na stoično pot preživetja v obeh.

Hrovatin se v pričujoči zbirki poslužuje narativnosti, ki jo po navadi bolj pripisujemo prozi. Menim, da gre Poletne volkove brati kot novelični dnevniški zapis, ki ima svoje sosledje dogodkov in impresij, slednje pa so seveda reakcije na taiste dogodke. A opravka imamo z ljubezensko poezijo, zato tu ne gre za kronološko sosledje, tudi ne more iti za takšno, saj je specifika ljubezenskega čustvovanja v perpetuiranem začetku, ki pa bo, kot pravi avtorica, jutri čisto drugačen.

Hrovatin v pesmih zajame vročičnost poletja, vlažnega, tako vremensko kot tudi intimistično soparnega obdobja, težkega ali celo težavnega, ki pa ga kljub vsemu ne bo pohitrila. Kajti prav v tej hiperfebrilnosti, ki se razkrije v srži stoicizma, je ljubezen. V tej zmožnosti biti počasi je njen izraziti avtorski presežek. Kratke pesmi, ki zgolj orišejo trenutke, postavijo lezbični subjekt v samostoječo držo onkraj klasične patetike, kakršno najdemo v romantičnih sonetih lezbičnih avtoric, pri katerih je lezbično zgolj v specificiranju spola naslovnice. Petra Hrovatin pozicijo konstantno žalujoče ljubimke zavrne. Pravzaprav v pesmi vpiše svojo specifično perspektivo pletenja vezi. V tej pa ni hrepenenja, želje po spreminjanju sebe za ugodje druge in vice versa ter venomer s ciljem vladanja, temveč gre za dopuščanje biti - lastnega in ljubimkinega.

V tem smislu gre v zbirki kljub relativni melanholiji, prepleteni s stoičnostjo zakajene, za precej osvežujoče delo. Frišno v poziciji naratorke in precizno v izbiri besed. Pri tem naj dodam, da se avtorica niti malo ne trudi svojih občutij akcentuirati z rabo abstraktnosti in surrealizma. Nasprotno, izreka se z bazičnimi pojmi, a ji vendarle ali pa prav zato uspe v nekajvrstične pesmi skoncentrirati prav vso ljubezensko tesnobo tega sveta. Tesnobo tistih družbenih konvencij, ki jim niti najbolj punkovske in separatistične lezbijke niso ušle. In če je Baudrillard razmišljal, da besedi ljubim te že v izhodišču obsodijo relacijo na propad, se Hrovatin tega globinsko zaveda. Besed ne izreče, tudi pri sebi ne, in tako previdno, spoštljivo, a vendarle nikdar celostno doživlja vez s svojo ljubimko, upajoč, da je jutri še zelo daleč.

A jutri je kaj kmalu in resnično je vse drugače ali se kot takšno zgolj kaže v teatru dogodkov in nedogodkov. Približno na sredini zbirke se zgodi čisti rez. Avtorica sebe in nas iz ležernosti poležavanja, poslušanja Nietov in ljubimkanja ter spremljajočih stisk prestavi v čisto nasilje. Leto 2011 se piše in znajdemo se na splitski paradi ponosa, ki se je, če spomnim, začela in končala z granitnimi kockami in petardami, usmerjenimi v glave udeležencev. Utrinek nekega fašizma avtorica popiše tako precizno, da lahko prav ta pesem funkcionira kot samostojna zbirka. Morda ne zbirka pesmi, a gotovo zbirka vsega, kar konstituira družbo.

Ampak ne, Hrovatin umesti pesem v samo središče ljubezenske zgodbe. Lacanov še, to tesnobo nenasitne želje, eksplicitno kontrastira z družbeno realnostjo, tisto mnogo manj partikularno, mnogo bolj frontalno v svoji destrukciji. Natanko s to realnostjo, zaradi katere je potem ljubezenska želja venomer ponastavljena na začetek. Vmes je poletje, potem je zima, pride noč in jebe se ji za vse, nakar je nov dan, ki pa ni prav nič drugačen od prejšnjega. In natanko v tej luči se zaključi ta precizno konstruirana zbirka, ki postavlja lezbični ali pa kar družbeni subjekt v sproščujoče realistično prizmo, in sicer z verzi: Zadevanje ob steno, Evropa propada / zahaja v brezno sla, si ukrivlja oči množic / ki padajo po lastnem površju izginotja. Če pa je kaj upanja, bodo Poletni volkovi Petre Hrovatin izginjali malce počasneje.