Nevoščljivi jeziki so se desetega septembra letos muzali -  isti dan sta namreč izšla dolgo pričakovano nadaljevanje Dekline zgodbe in seznam nominirancev za nagrado ManBooker, ki je to nadaljevanje vseboval, četudi so ga do takrat prebrali zgolj izbranci, ne pa tudi širša javnost. Slovenski knjižni molji so strigli z ušesi - bojda nam je za las ušla možnost istočasnega izida prevoda z originalom. Metafore na stran, pojdimo k dejstvom. Deklina zgodba je izšla leta 1985, slovenski prevod je sledil leta 1990. Že ob izidu izvirnika so kanadsko pisateljico Margaret Atwood spodbujali, naj vendar izda nadaljevanje - roko na srce, v Deklini zgodbi smo priča enemu najvznemirljivejših primerov večpomenskosti koncev v literaturi. Prodornost dela je bila neverjetna, v devetdesetih je bil po romanu že posnet film, v preteklih letih pa ponudnik vsebin na zahtevo Hulu navdušuje s serijo, o kateri smo tudi že pisali. 

Prav zaradi slednje se je marsikateri nevoščljiv jezik obregnil ob izdajo nadaljevanja Dekline zgodbe, češ da pisateljica izkorišča slavo svojega dela, še bolj pa trenutno slavo in prodornost serije. Že takoj se postavlja vprašanje, ali lahko avtorici, kot je Atwood, ki je napisala toliko pomembnih in preudarnih del, očitamo izkoriščanje slave? Deklina zgodba je sicer eno izmed njenih izredno priljubljenih del, ki pa tako po fabuli kot po slogu ne izstopa toliko kot recimo Slepi morilec, Preročišče ali Površje, če omenim zgolj tiste, ki so nam dostopni v prevodu. Obenem ne smemo pozabiti na ključni moment tako Dekline zgodbe kot tudi njenega nadaljevanja, Testamentov, namreč kontekst časa. 

Med prvim in drugim delom je 25 let razlike. Časovna razlika na prvi pogled izgleda, kakor da gre zgolj za preskok iz ene v drugo generacijo, toda če pogledamo sam razvoj feminističnih struj od osemdesetih do danes in spremembe odnosa do žensk v istem obdobju, najdemo fundamentalne razlike, ki tako prvi kot drugi roman utemeljujeta kot nujna za svoj čas. Danes se bomo osredotočili predvsem na drugi roman, Testamenti. Testamenti se začnejo z izredno vase zagledano, mogoče bi lahko celo rekli eksplicitno narcisoidno izpovedjo piske, ki se izkaže za teto Lidijo, sinonim nasilja, ki ga fiktivna država Gilead v Atwoodinem romanu izvaja nad vsemi svojimi prebivalci.

V njenih poglavjih lahko bralci končno dobijo uvid v to, kako je teroristična skupina Jakobovih sinov pravzaprav prevzela oblast in vzpostavila državo Gilead. Znotraj te pa se je skoraj kot neke vrste paradržavna institucija vzpostavila domena žensk pod okriljem tete Lidije. Ločnica med eno in drugo je bila celo tako stroga, da moški v osrednjo akademijo za dekleta niso imeli dostopa. Ta poglavja pravzaprav razkrijejo, da je bila v nasprotju s tem, kar prikazuje serija domena žensk enako pomembna in obsežna kot domena moških. 

Najverjetneje je bila celo pomembnejša od moške domene, saj so v odsotnosti spoštovanja s strani praktično polovice prebivalstva gileadske ženske razvile izredno spoštovanje druga do druge, do nalog, ki jih ima ženska znotraj posameznega sloja gileadske družbe, kakorkoli se nam te zdijo nepotrebne, nespoštljive in seksistične. Posebej je razdelana vloga tet v gileadskem sistemu, ki niso bile zgolj učiteljice ali izvajalke nasilja, ampak predvsem in zlasti izvedenke za občutljivejše zadeve gospodinjstva, ki se pravzaprav izkažejo za gonilno silo gileadske družbe. Preprosto rečeno, strupene kolonije niso bile tako pomembne kot odkrivanje razmerij in drugih “nemoralnih nagnjenj” med poveljniki.

Odfreda je prevoz v rdečem kombiju s konca Dekline zgodbe preživela. To je sicer dal vedeti že epilog, ki razkrije, da je roman v resnici kaseta z izpovedjo, pa vendar. Poleg narcisoidne tete Lidije spremljamo zgodbo njene hčerke izpred gileadskih časov in hčerke, ki jo je bila prisiljena imeti kot dekla. Dekleti odraščata v povsem različnih okoljih, kar roman dobro izpiše, sploh v primeru Agnes, Odfredine hčerke izpred gileadskih časov, ki je dodeljena enemu izmed neplodnih parov. Država kot taka je izredno nastrojena proti ženskam, zato je vpeljava že prej omenjene domene žensk skorajda neverjetna, četudi je opisana in razdelana do zadnje podrobnosti. Izkaže se, da je kljub ločenosti moške in ženske sfere državo povsem enostavno zavajati in znotraj pravil iskati odvode za zadovoljevanje lastnih ambicij. 

Gilead je še vedno kraj posilstev, verbalnega in fizičnega znašanja nad dekleti in ženskami, toda le, če dekle oziroma ženska to dopusti. Agnes tako raje izbere kariero tete kot zakon, kar ji kasneje da vpogled tudi v zakon svojega gileadskega očeta in mnoge druge katoliške zakone, med katerimi jih je večina kratkih, neljubečih, kratko pa dejansko skoraj vedno potegne moški. 

Deklina zgodba je predvsem učila o pomenu in pomembnosti pravic žensk. Napisana je bila v času, ko te še niso bile jasno izražene in se je bilo treba za vsako posebej boriti. Testamenti so del časa, ko so te pravica že nekaj samoumevnega ter za določen del populacije nekaj nepotrebnega in do neke mere ovira. Dejansko učijo o pomenu skupinskega boja proti vsakršnemu zatiranju, o čemer je v članku za ruski portal RT nedavno govoril tudi filozof Slavoj Žižek. Atwood s svojo trojico ženskih likov dokaže, da se odgovor na nezadovoljstvo ne skriva več v gverilskem potrjevanju zahtev vsakega protesta, ampak pravzaprav v konsolidiranju vseh različnih pojavnih oblik nezadovoljstva v eno obsežno gibanje. Prav zaradi tega so Testamenti ključno delo tudi za naš čas.

Čar Atwoodinega pisanja namreč ni šokantnost ali pretresljivost, kot se je morda začelo domnevati zaradi serije. Vsaj v primeru Dekline zgodbe in Testamentov je čar Atwoodinega pisanja ravnodušnost in preprostost, s katerima opisuje boleče in travmatične dogodke. Odfreda v prvem delu ter Daisy in Agnes v drugem niso šokirane ali pretresene nad nivojem moške pohotnosti in mejo zatiranja žensk - pretresljivost se skriva v tem, kako normalizirano in preprosto je to vnešeno v njihov vsakdan. Če jih beremo zgolj kot opozorilo in poziv h kakršnemkoli uporu, ko pride do njihove minimalne kršitve, dejansko zgrešimo namen teh opisov. Kolikor je upor nujen in potreben, se je tudi nujno povezati. To Atwood nakazuje že v prvem delu, najjasneje pa to prikaže v drugem, v katerem dobimo sicer vpogled v glavno antigileadsko teroristično skupino Mayday. Pokaže nam, da magični heroji ne obstajajo, ampak obstaja le skupina ljudi, ki zna tudi v napetih situacijah obdržati trezno glavo.

Res je, da se Atwood v Testamentih ni lotila bistveno drugačnih tematik ali fabule od tega, kar je začrtala že v Deklini zgodbi in kar je potem vizualno uprizorila tudi serija. Ni pa res, da so Testamenti prišli prepozno ali da so napisani iz nuje ali pritiska medijev in oboževalcev. Prišli so ravno v času, ko jih najbolj potrebujemo, vprašanje pa je, ali jih bomo znali prebrati.